Kaj nas dela Slovence in zakaj je to pomembno?

Tole tukaj je poskus, da bolj natančno premislimo o tem, kaj konkretno je pomembno v tej opredelitvi kdo, zakaj in kako smo Slovenci.
V prvem delu bom poskusil opredeliti katere stvari so pomembne pri opredeljevanju narodnosti (same na sebi in hkrati tudi slovenske, saj o tem v osnovi teče premislek). V drugem delu pa bom skušal odgovoriti na vprašanje, zakaj bi to sploh bilo res pomembno?

Sam imam med predniki moravske Slovake (po njih ta priimek) in po besedah moje babice, ki se je poročila s Slovakom, je njen oče (torej moj pradedek) bil nezakonski sin nekega dunajskega Juda, njena mama, (torej moja prababica) je pa bila Slovenka. Po drugi liniji so moji predniki Slovenci. Vsaj 4 generacije, nisem pa nikoli delal bolj globoke raziskave.. Ampak seveda, če bi šel še bolj nazaj, bi nedvomno naletel na razne prednike, vsekakor bi med njimi bili tudi taki, ki nimajo s Slovenci praktično nič skupnega, sem prepričan… 
Morda še to za zanimivost: Slovaki sebi rečejo Slovenci. Nam pa rečejo Slovinci... 

Ampak, ko me kdo vpraša po narodnosti, brez vsakega pomišljanja odgovorim, da sem Slovenec. Sam namreč mislim, da narodnost določajo v glavnem tri bistvene predpostavke in iz njih izvirajoč občutek, ki ga ima posameznik v odnosu do svoje neposredne in malo širše okolice. Te so:

1.     ROD

Po Hamiltonovem zakonu bližina- podobnost genoma med različnimi oblikami življenja določa njihovo stopnjo altruizma in pripravljenosti, da se živa bitja žrtvuje za genetsko bolj podobno bitje. Ta zakon (https://en.wikipedia.org/wiki/Kin_selection) določa, kako se bo obnašala določena življenjska združba in seveda, kot zakon, matematično natančno lahko napoveduje statistično dinamiko neke združbe živali (ali celo kolonije bakterij).

Torej gre za biološki zakon, po katerem genetske podobnosti v rodu, ki mu pripadamo, nosijo s sabo določeno vrsto altruizma in medsebojne povezanosti. In v tem primeru moramo pogledati v našo genetsko sliko, ki si jo lahko pridobimo celo online, če pošljemo vzorec naše sline na kakšno od zanesljivih firm, ki nam to genetsko analizo potem tudi pošlje nazaj. (Paziti je treba le, da ne izberemo kakšne od firm, za katere se ve, da je mnogim Evropejcem zanalašč pripisovala različne afro-azijske genske mešanice, čeravno jih dejansko ni bilo v njihovih genskih zapisih… le iz gole politične hudobije? Ne vem…) Vemo pa, da se genetska slika nanaša na izjemno širok časovni pas genetske sorodnosti. Pri tem je seveda dobro vedeti, da je težko opredeljevati narodnostni vidik skozi res velika časovna obdobja, saj so se pred tisočletji oblikovale šele plemenske zasnove določenih skupin ljudi, ki so skozi tisočletja pridobivali v različnih, bolj ali manj omejenih in ločenih področjih, svoje genetske značilnosti, ki jih danes vidimo kot rasne ali etnične posebnosti in lastnosti.

Pomembno je, po mojem mnenju, omeniti tudi to, da genetska podobnost sama po sebi ne prinese zagotovila miru in idealnih razmerij v neki skupnosti. Zelo zanimivi primeri teh medsebojnih trenj, ki nastajajo tudi v genetsko zelo sorodnih mešanicah med dvema narodoma, so npr. zadnje balkanske vojne, v katerih so borbe sicer potekale po etničnih mejah in med etničnimi skupinami, a so te v bistvu mnogo bolj podobne med sabo kot pa so npr. etnične skupine s sosednjimi narodi, ki niso bili vpleteni v vojno (npr. Srbi, Hrvati in Bošnjaki so si genetsko res zelo podobni, a je vojna bila precej krvava). Prav tako je treba omeniti, da so konflikti prisotni tudi med najbližjimi sorodniki. Pri tem skrb za sorodnika lahko celo prispeva k intenzivnosti občutenja konflikta. Vendar tu že posegamo v posamične primere, o čemer pa Hamiltonov zakon ne govori. Pri Hamiltonovem zakonu gre za statistiko, za zvončasto razporeditev dogodkov (Gaussova krivulja).

Rodovna drevesa so prav tako lahko v pomoč pri pregledu sorodnosti v naši osebni zgodovini in naj tu povem, kar mi je pred kratkim pravil znanec, ki je naredil rodovno drevo za svojo družino do kakšnega 13. stoletja. Ugotovil je namreč, da cele dele tega rodbinskega drevesa lahko koristijo tudi drugi raziskovalci, kajti v tej sorodnosti je mnogo ljudi s skupnimi predniki, pri čemer mi je naštel nekaj oseb, ki se pojavljajo po celih pokrajinah in je nanje vezanih praktično tisoče ljudi v današnjem času. Seveda: vsi ljudje (homo sapiens) imamo dovolj daleč nazaj eno samo praprapra….mamico in očeta, ki sta imela genetske predispozicije, značilne za našo vrsto.

Če se vrnem v osnovno strugo tega premisleka: ali bi torej morali ugotoviti, koliko rodovnega genetskega materiala mora nekdo imeti, da se lahko opredeljuje za Slovenca? Nekaj podobnega dejansko obstaja v sodobnem političnem življenju: za repatriacijo v Izrael mora v določenih primerih človek, ki želi imeti Izraelsko državljanstvo in trdi, da je Jud, biti podvržen genetskim testom. Ko sem objavil na spletni strani Domovinske lige kolumno s podobno, a skrajšano vsebino, so me nekateri obtožili, da sem nacist in Hitler ipd. Zelo pomembno je razmisliti o tem, da je bila dvojna vijačnica in genomska slika človeka odkrita mnogo časa po tem, ko je bil nacional socializem kot politično gibanje praktično mrtev. Hkrati preko genoma danes lahko vidimo kup informacij, ki so bile še pred enim desetletjem nevidne. Sam verjamem, da bomo v relativno bližnji bodočnosti videli še znatno več informacij in sklepali na podlagi tega tudi kup stvari, ki so se dogajale skozi zgodovino…
Obstaja npr. knjiga »IQ and the wealth of nations«, v kateri sta raziskovalca zelo podrobno pregledala povprečja IQ rezultatov in jih primerjala z bruto domačim proizvodom v različnih državah. Že samo dejstvo, ki sta ga opazila tudi zaradi podobnih raziskav (npr. knjiga »The Bell Curve« Charlesa Murraya), pri katerih so raziskovalci prihajali do različnih povprečnih višin inteligenčnih kvocientov glede na njihovo poreklo, je en od zanimivih vidikov genomske slike nekega naroda. Namreč višina IQ je zelo visoko nasledljiva. Podobno je tudi s kakšnimi drugimi lastnostmi, ki pa so seveda težje merljivi in mnogi med njimi sploh niso primerljivi.
Torej količinska opredelitev genetskega materiala Slovencev se vsekakor giblje v določenih okvirih in je od določenih posameznikov določenih narodov lahko zelo različna. Z nekaterimi si je verjetno zelo podobna. Predvsem pa verjamem, da bi količinska opredelitev dnk podobnosti imela kupe problematičnih posledic, o katerih niti nima smisla razpravljati. Pomembno je to, da je skoraj povsem izključeno, da bi se nekdo opredeljeval za Slovenca in pri tem ne bi imel niti enega slovenskega prednika. Sam poznam nekaj primerov ko je en izmed staršev tujec, a se osebe brez vsakega dvoma izrekajo za Slovence. In obratno- poznam tudi take, ki imajo le enega starega starša tujca, pa se oseba izreka za narodnost po tem starem očetu, ne po svojih starših. Torej občutek povezanosti z narodom seveda ni v posamičnem primeru idealni Hamiltonov zakon, temveč se vsekakor povezuje tudi z drugimi medsebojno delujočimi vplivi. Med njimi je vsekakor en najbolj močnih vplivov:

2.     KULTURA

Kar nekaj intelektualcev pravi, da je genetska raznovrstnost Slovencev tako velika, da smo kot narod povezani kvečjemu v kulturnem smislu. No, seveda obstajajo tudi intelektualci (npr. Irena Šumi), ki odrekajo Slovencem celo njihovo kulturo.. V svojem predavanju (spremljal sem ga preko youtube-a) Šumijeva skuša dokazati, da gre pri slovenskosti predvsem za zelo dvomljivo mitologijo, ki nima z zgodovinskimi dejstvi skoraj nobene skupne točke in je torej kultura vzpostavljena zgolj na mitu.
A dovolite, da začnem s samim pojmom, glede na to, da misel poteka skozi jezik.
Kultura kot pojem izhaja iz dveh bistvenih virov: beseda »kult« pomeni vero, češčenje- torej kult, iz katerega izvira neka skupna povezanost nekega plemena ali drugače povezane množice ljudi (religija tudi etimološko izhaja iz povezanosti: re- ligo)… Drugi vir je za odtenek globlji in sicer ima beseda »kult« skoraj enak izvorni pomen kot beseda »ethos«: obe izhajata iz starejšega pomenskega jedra, ki opisuje vzgojo domačih živali (ograda za konje, v katerih naj bi potekalo »udomačenje« ali »gojenje«, »vzgoja«). Ta bistveni moment vzgoje, udomačenja, gojenja je tudi sicer znan kot »kultura«, ko govorimo o različnih gojenih kulturnih rastilnah ali živalih…
Tisto, kar je najverjetneje bistveno pri tem, ko govorimo o kulturi, je izvzetje človeka iz narave in potem vzpostavitev drugačnega odnosa med človekom in naravo, saj v naravi težko govorimo o »vzgajanju« neke vrste živali za potrebe druge vrste živali. Nekaj podobnega se sicer dogaja pri neki vrsti mravelj, ki v svoja mravljišča prinašajo uši in jih »gojijo« za svoje potrebe po sladkem izcedku, ki ga imajo uši. Toda pri takih odnosih, sem bi npr. spadale tudi cvetoče rastline, ki »računajo« na žuželke, da bodo oplodile njihove pestiče s cvetnim prahom druge rastline… težko dokažemo neko namero, ki vključuje racionalni premislek o tem, kako se bodo rastline ali žuželke »udomačile« v ta medsebojno koristen in za obe vrsti »donosen« odnos.

Tak pomen »kulture« bi seveda predpostavljal, da že vsak odnos živali med sabo (npr. dinamika odnosov med enoceličnimi organizmi v neki mlaki) lahko poimenujemo »kultura«. V tem primeru  bios ne bi bil PRED kulturo, temveč bi bios ŽE HKRATI bil kultura. A pri tem bi morali predpostavljati, da med vsemi temi živalmi poteka neka primitivna oblika medsebojnega hotenega vplivanja in vnaprejšnjega računanja na redosled dogodkov, morda celo neka hierarhija ali pa vsaj red medsebojnega uživanja koristi, pri kateri se te živali druga drugo »udomačijo« in si kar najbolj skušajo pomagati v tem, da bodo druga drugi »koristile« v njihovem preživetju ali pa vsaj v kakšnem obrednem čaščenju, kultu. Nekatere med njimi bi morale torej že vnaprej računati na to, da bodo nekatere druge žrtvovane v tem poteku »kultivacije«.

Vendar mislim, da pri teh kompleksnih naravnih strukturah soodvisnosti, ki se dogajajo kot nagonski vzorci in bi jih sam opisal kot nekakšno »proto-kulturo«, ni mogoče govoriti o kulturi v njenem vzgojnem, gojiteljskem in s kultom povezanem pomenskem smislu. Kultura ima v sebi nekaj zelo človeškega: kultura je računanje na učinek, je postopek, ki vnaprej predvidi udomačenje, medsebojno urejanje razmerij s pomočjo hierarhije dogodkov, statusov, reda in delovanja. Kultura računa na izgube divje »svobode« in uvedbo bolj racionalnega (za določeno človeško družbo in za njeno čaščenje) »koristnega« reda udomačenja. Na tak način določenim živalim (npr. divjim konjem) omogočimo lažje preživetje, jih zaščitimo pred plenilci, jim omogočimo redno prehrano, jim pomagamo pri preživetju, hkrati pa od njih pridobimo delovno silo, možnost, da nam pomagajo pri oranju, prenašanju težjih stvari, vojskovanju, premagovanju večjih razdalj ipd…

Pri odnosu, v katerem torej lahko govorimo o »kulturi«, bi bilo nujno predvidevati tudi to, da se človek v tem odnosu vsaj malo izvzame iz tega odnosa preko kulta, ki mu to omogoči. Namreč šele kult (čaščenje) omogoča človeku izjemnost in pozicijo izvzetosti iz naravnih tokov, ki jo druge živali ali rastline ne morejo imeti, saj ne častijo transcendentalni izvor tukaj bivajočega (npr. prednike, bogove). Pri tem izvzemanju ima neprecenljivo vrednost jezik, simbol. In šele ta izvzetost, izjemnost človeka (ali določenega plemena) daje neki kulturi to posebno mesto, iz katerega se lahko potem misli na posledice njihovih dejanj in računanje na te posledice v smislu »kulture«- torej omogočanja delom narave, da se vklopijo v človeško življenje kot del te namenjenosti, smisla, »telosa« in izpolnjevanja neke dolžnosti do kulta… Nekateri raziskovalci trdijo, da so živali bile prvotno v tem smislu »gojene« za namen žrtvovanja in se je šele kasneje iz tega vzorca gojenja razvilo gojenje za vsakdanje, bolj posvetne namene (npr. M. Eliade). V človeški družbi je torej kult tisti, ki je že pred mnogimi tisočletji vzpostavil nek red medsebojnega »udomačevanja« ljudi v plemenih, v različnih družbah- medplemenskih odnosih.

Ernst Cassirer je v knjigi Mitologija in jezik opozoril na bistveno lastnost samega jezika, ki ima mitološke rasežnosti po svojem bistvu. Z vedenjem o tem lahko sploh predvidimo, da kult omogoča vrsto komunikacijskih strukturnih »pravil«, skozi katere »udomačenje« poteka na način, da ljudje drug drugemu sicer odvzemajo del »divje svobode«, a v zameno za to dobijo lažje preživetje, medsebojno zaščito, prehrano, razdelitev dela… itd. In s tem drug drugemu v upoštevanju pravil kulta pridobijo bolj jasno medsebojno hierarhično urejenost tako znotraj plemen kot tudi širših skupnosti…

Kult v tem pogledu pomeni strnitev različnih osebnih želja, razmišljanj in smeri delovanj v skupno prizadevanje, smer in usmerjeno hotenje in dejavnost, če po spominu navedem Rogerja Scrutona. V praskupnosti je vznik kulta pomenil veliko prednost, saj je poenotil mnogotere posameznike v zbrano medsebojno sodelovanje. Družina, pleme, rod- vse to je dobilo smisel, ki je izhajal iz čaščenja prednikov in se vpenjal v bodočnost na način, v katerem je čaščenje dobilo osrednjo vlogo v ohranjanju skupnega pomena družbe in poleg njihovih genov tudi »meme«, kakor je kulturne vzorce poimenoval Dawkins.

Kultura seveda v družbi že stoletja ali morda tisočletja ni nujno vezana več striktno na religiozna pravila, kajti že v stari Grčiji je Aleksander Makedonski ugotovil, da je npr. helenizem kot sistem kulturnih vzorcev z močno osrednjo oblastjo dovolj povezujoča sila, ki omogoča vrsti manjših mestnih državic dovolšnjo stopnjo kulturne poenotenosti, da ta omogoči dovolj močno povezavo za obrambo pred večjimi silami (npr. Perzijci). V Rimskem imperiju, kjer so kulti bili še bolj raznoliki, so vladajoči razredi povezavo uredili skozi vojaško in pravno oblast, na to pa naslonili vso hierarhijo v družbi (seveda je bil latinski jezik kot vezni člen še stoletja po propadu imperija ravno tako bistven v povezavah, ki so jih na novo gradili na rimski podlagi kristjani- Judje in drugi narodi, ki so že bili ali pa so prihajali v področje imperija. Pri tem naj spomnim, da so ga še stoletja ohranjali kot »sveti« jezik, v katerem so potekala obredja.)

Slovenska kultura ima nekaj izredno pomembnih povezujočih elementov, ki pa so žal vsi bili skozi stoletja zelo močno zanikani in napadani s strani različnih zavojevalcev in upravljalcev slovenskih dežel. Naj torej naštejem tiste elemente kulture, ki jih Slovenci čutimo kot najbolj pomembne v istovetnosti slovenstva:

-        Jezik

Slovenski jezik je vsekakor ostal najbolj smiseln in najbolj močno prisoten gradnik istovetnosti slovenstva. Je pa v tem pogledu pomemben iz mnogih vidikov, od katerih naj omenim vsaj:

a. pojmovno- osmišljevalno- mislotvorno funkcijo jezika, ki pretvarja osnovno univerzalno »umščino« (S. Pinker) v konkretno pomensko strukturo, ki omogoča mišljenje in komunikacijo znotraj določenega kulturnega prostora.

b. povezovalno vlogo v sami komunikaciji, kar je itak primarna funkcionalna vloga vsakega jezika

c. že prej omenjeno jezikovno-mitološko povezavo (Cassirer)

d. iz te zveze jezika in mitologije izhaja tudi ohranjanje določenih modrosti in pomembnih pomenskih pojmovnih zvez v samem jeziku, ki vplivajo na akorde pomenskosti v jeziku (med besedami). Ta del je izredno pomemben, čeravno slabo raziskan (se pojavlja še najbolj v pesništvu in prozi). Namreč razlog za tak nesorazmerni poudarek na pomen jezika pri Slovencih je verjetno dejstvo, da sorodnim plemenom v področjih Karantanije, Moravske, Češke ipd  (pred-karantanskim in karantanskim plemenom) ni bilo moč ohranjati pomembne reči v materialnem smislu zaradi nenehnega uničevanja in razkrajanja življenjskega prostora s strani tujih vdorov, kasneje pa zaradi tujih elit in tujih valptov. Tu bi posebej izpostavil prostor med latinsko, germansko, hunsko in iz juga grozečo turško kulturo. Te kulture so bile vse po vrsti vojaške, izredno agresivne in so verjetno onemogočale tukajšnjim plemenom slovenskega rodu vzpostavljati karkoli bolj trajnega materialnega…

d. poimenovanja krajev in kultnih poti ter pomenskih zvez med njimi

Če strnem, je vsekakor jezik tisti najbolj pomemben vidik v ohranjanju slovenstva in ima pomembno vlogo v identiteti. Pred leti smo bili s prijatelji na neki konferenci na Irskem (naslov Kultura in konflikt), kjer so Irci imeli veliko večje težave pri opredeljevanju svoje identitete glede na angleško kulturo. Skupaj smo ugotovili, da je teh težav veliko več tudi zato, ker so popolnoma prevzeli jezik in svoje keltske jezikovne korenine zanemarili oziroma celo odvrgli. Jezik namreč pomeni miselno shemo vseprisotne človeške lastnosti, ki jo S. Pinker imenuje »Jezikovni instinkt« (The Language Instinct je tudi naslov knjige). V tej knjigi dokazuje, da imajo ljudje genetsko pogojen instinkt za razvoj proto jezikovne obdelave podatkov. Ta proto jezik imenuje »umščina« in ga poveže s kulturo ter posebnostmi, v katerih se nek človek rodi, saj s to kulturo kasneje dobi neko določeno, posebno obliko »umščine« torej jezika, ki ima svoje posebnosti, kulturne in civilizacijske lastnosti, določene z drugimi posebnostmi nekega naroda.
Jezik je torej v tem pogledu poseben način obdelave toka neštetih podatkov, ki jih pridobivamo iz okolja skozi naša čutila in jih usklajujemo z neštetimi lastnimi občutki znotraj našega telesnega ustroja. Ta poseben način obdelave omogoča postopke, s katerimi lahko razločamo, oblikujemo, povezujemo, izpostavljamo in osmišljamo nenehni tok teh neštetih podatkov in z njimi pomensko in smiselno oblikujemo tako naš svet spomina kot tudi oblikujemo naš svet sedanjosti. Ravno tako pa zmožnost, po kateri nam jezik omogoča, da povezujemo dogodke na način predvidevanja, domišljanja in vnaprejšnje pripravljenosti na potencialne dogodke.

-        Slovenski kulti (mitologija), kraji in kulturna krajina

Slovenski kulti in miti so skoraj povsem izgubljeni v tisočletnem razkrajanju slovenstva in razbijanju ter pobijanju tako slovenskih elit kot tudi namernih postopkov raznarodovanj v preteklosti. Pri tem je zanimivo to, da so se miti skrivali tako, da so jih ljudje prenesli iz javnega življenja v intimo doma- torej v pravljice za otroke, v pesmi ali pa so se miti skrili v samo strukturo jezika. Ob pravljicah so se sicer ohranili določeni vidiki mitoloških dejavnosti na določenih mitološko pomembnih krajih (npr. daritve ob svetih izvirih ali pa svete poti- nekakšna romanja ipd), ki jih je cerkev preganjala po nekod celo do 19. stoletja, večino poti ali ciljev pa je opremila s kapelicami in cerkvami na mestih, kjer se je darovalo. Votivi so še dolgo imeli oblike, ki bi jim težko rekli, da so krščanskega izvora. Seveda danes takšna mitologija, ki se je ohranila le še v obliki bajk in pripovedk, nima prave vrednosti v smislu prepoznavanja teološkega zaledja starega verskega sistema Slovencev. Danes težko povežemo Triglav s Svetovidom ali Perunom na nek smiselni in kulturno povezujoč način. So pa vsekakor precej vidni obrisi neke skupne usmerjenosti mitologije v prepletanje pojmovanja in naravnih sil v določeno skupno medsebojno »delovanje«, ki je bilo skoraj gotovo povsem povezano z jezikom.  Tudi slovenska krajina ima svoj status, ki daleč presega status zgolj naravnega fenomena.  Med temi kraji so posebej izpostavljeni verjetno najbolj kultni kraji, ki imajo vsekakor svoj mitološki značaj (čeprav mnogokrat za vedno pozabljen, še vedno v vseh pogledih opazno vpet v narodno mitologijo). Vsak Slovenec ve, da je Bled »podoba raja«, da je Triglav (moj dom) posebna gora, ki ima podobno vlogo kot Olimp v stari Grčiji, poznamo razne »babe«, »dede«, »deklice«, imamo Devin ob morju in Devin ob sotočju Morave in Donave (čisto ob Bratislavi, z enako strukturo gradu na skali, ki se spusti do vode) ipd. Vemo, da je okolica Ptuja dom Koranta, Gosposvetsko polje središče koseškega ustoličevanja knezov, ki je moralo imeti tudi mitološko osnovo in tako naprej do skoraj zadnjega hribčka ali kraške jame in njihovih mitoloških bitij, ki ždijo v ozadju lokalnih pravljic…

Najbolj evidentna vpeljava medsebojne zvezanosti jezika in sveta v kultnem smislu je vsekakor sam izraz »svet«, ki izraža status sveta kot nečesa svetega. Vsak kraj v takem svetu ima v svojem imenu »raj«.

Kulturna povezava s krščanstvom

V tem delu bi morali čimbolj natančno premisliti tudi odnos Slovencev do večinske religije (krščanstva). Gre za zelo občutljivo temo, saj je po eni strani krščanstvo imelo uničujoč vpliv na izginjanje slovenskih izvornih kultov, ki so povezovali slovenska plemena z njihovimi indoevropskimi predniki in njihovo kulturo. (Ena pomembnejših Prešernovih pesmi- Krst pri Savici- obravnava to temo na podlagi zgodovinskih podatkov, ki jih je sicer pesniško prilagodil, a tragična izkušnja, ki jo Prešeren izjemno natančno in z veliko občutljivostjo predoči bralcu, povzema jedro slovenske nezmožnosti polnokrvnega in rodovitnega življenjskega zagona po teh valovih pokristjanjevanja).

Po drugi strani je krščanstvo imelo zelo pomembno vlogo v ohranjanju slovenskega kulturnega področja v času turških vpadov, četudi je izničevalo slovenske kulturne navezave na osnovno indoevropsko izročilo, ki nam še danes v veliki meri odmeva skozi jezik (pri čemer se zavedamo, kako zelo je slovenščina podobna sanskrtu). Namreč ne samo, da je krščanstvo omogočilo tisti povezovalni element, ki je omogočil skupni nastop proti islamu, temveč je tudi dal npr. taborsko cerkveno arhitekturo. Ta je zanimiva iz različnih vidikov. Vsekakor gre za vojaško prikladne strateške pozicije na višjih predelih, primernih za obrambo. Toda najverjetneje gre hkrati za kraje, ki so pomembni tudi iz kulturnega vidika (verjetno že prej poganska svetišča) na vzpetinah. Namreč obzidje, ki bi bilo dovolj samo zase za obrambo pri vpadih in umikih, je bilo znotraj »opremljeno« z duhovnim središčem- cerkvijo. Ta način razmišljanja je vsekakor imel dvojno vlogo- tako v smislu nadaljnje razgradnje starosvetnih običajev in kultov s tem, da so stare svete kraje opremili z novimi svetišči religije, ki je bila v osnovi tuja. Hkrati pa se je s tem utrjevanjem duhovnega jedra skozi obrambo potrjevala tudi potrebnost nekega skupnega kultnega jedra naroda, da je zmogel obraniti družine, rod in narod pred sovražno nastrojenimi Turki.

Dvojni vidik krščanstva se torej ponavlja skozi vso preteklost v slovenskih pokrajinah. Na eni strani narodno- združujočih (ko sta npr. Ciril in Metod ustvarila slovnico in oblikovala pisavo ter bila zmernejša pokristjanjevalca od bolj krutih germanskih in frankovskih, ki so vsiljevali tuj jezik.. ali ko je cerkev prinašala prve slovenske poskuse zapisov z Brižinskimi spomeniki, medtem pa imela po teh deželah dokaj krut odnos do podložnikov… ali ko je cerkev pomagala narodu pri obrambi pred turškimi vpadi in ropanjem… ali pri prvih poskusih slovnice in tiska s Trubarjem, Bohoričem, Dalmatinom… do pomembnih mož, skoraj vseh iz krščansko izobraženih krogov, ki so utrjevali slovenski jezik in identiteto skozi različne dejavnosti v povezavi z jezikom: Hren, Svetokriški, Linhart, Vodnik, Dajnko, Pohlin, Japelj, Kopitar, Prešeren itd). Na drugi strani pa  je krščanstvo vsaj od Pavlovih pisem dalje univerzalistično in torej po svojem bistvu ni narodno, v kolikor v »narodno« ne štejemo krščansko izročilo za hebrejsko ljudstvo. Saj se v tem pogledu v vseh svojih različnih oblikah drži hebrejskega izročila in Izraelovih elementov. Ta vidik je izredno pomemben, saj gre za nadomestitev slovenske mitologije, ki je ohranjala zgodbe in spomin na slovenske (indoevropske) prednike. Te mite so zamenjali z mitologijo Hebrejcev in njihovih prednikov. Pri tem je zanimivo, da se ta vidik delno skriva in skuša pri nežidovskem verniku uporabiti kot literarna figura, s katero se mora vernik poistovetiti, hkrati pa se Hebrejce izpostavlja kot sveti narod, ki je pravzaprav kot narod edini izbran od Boga. Tako npr. mnogo ljudi niti ne ozavesti, da je Jezus židovskega rodu. Da so vse ključne figure biblije Judje tako v Stari kot tudi v Novi zavezi. Da je Sv. Pavel Jud, ki je iz judovskega imena Savel prevzel rimsko ime Pavel in s tem naredil eno ključnih potez v univerzalizaciji krščanske vere, kajti svojo etnično identiteto je s tem prikril in skozi novo, rimsko identiteto vplival na Rimljane ter jih skušal pridobiti v krog krščanstva. Ta vera je pred tem bila etnična, omejena na Jude. Kup prilik, ki jih lahko preberemo v Stari in Novi zavezi je namenjenih opisom trka judovske (semitske, bližnjevzhodne kulture, kamor spadajo tudi drugi Semiti- npr. Arabci) s kulturami indoevropskih narodov. Npr. vsi poznamo zgodbo, v kateri judovski junak David premaga Goljata. Goljat je Filistejec, kar današnji znanstveniki tolmačijo, da gre za pripadnika grških plemen iz južnih delov antične Grčije. Od tod verjetno tudi razlika v fizičnem izgledu, velikosti...
Iz tega vidika krščanstvo ne more biti vezni člen naroda v njegovem globinskem smislu. Biblija niti v nekem najmanjšem oddelku ne govori o slovenskih ali slovanskih prednikih, se ne naslanja na indoevropsko izročilo. Ravno tako se novejša zgodovina krščanstva, kot sem že omenil, zelo redko nasloni na pomen naroda, saj to ni krščansko osnovno izročilo niti njegova naloga.

Tukaj naj le omenim drugačno vlogo cerkve v pravoslavnih avtokefalnih družbah, kjer je cerkev mnogo bolj povezana z narodom. Hkrati pa tam, kjer so meje med pravoslavjem in katolištvom prihaja do močnejše veze med cerkvijo in narodom (npr. Poljska, Hrvaška..)

V slovenskem prostoru je  v določenih obdobjih sicer cerkev povezana z narodom, a se je v določenih obdobjih cerkev kar odrekla slovenskosti na račun širših interesov. Prav tako je slovenska narodna mitologija vzdrževala svoje običaje po nekod celo do 19. stoletja. Nekatere s tako močjo, da obstaja celo zapis o uničenju drevesa in izvira nekje na Tolminskem. Tam je župnik potem dal gradit kapelico, saj naj bi ljudje pri drevesu (izviru) opravljali poganske obrede.

Skratka, moje mnenje je, da se krščanstvo kot tako ne more v svojem bistvu potegovati za narod. Pri tem imem v mislih predvsem Slovence, seveda. Obstaja pa seveda velik potencial, da se cerkvene oblasti v Sloveniji bolj jasno opredelijo v tem smislu. Pri sosednjih Hrvatih je prišlo do te opredelitve cerkve za hrvaštvo veliko bolj intenzivno in so zato hrvaški verniki povsem ponotranjili vezo krščanstva in hrvaškega naroda.

A zavedati se je treba, da je v kulturnem smislu krščanstvo zelo močno vplivalo tako na krajino, ki je po celotni Sloveniji posejana s cerkvicami, kot tudi na način dojemanja stvarnosti, soljudi in s tem tudi na občutenje narodne istovetnosti. Kajti krščanska misel, v kateri se prepletajo božje zapovedi, človekoljubje, strah pred pogubljenjem in želja po zveličanju, nastavljanje drugega lica in hkratna želja, da bi bili Bogu všečni: vse to so elementi, ki jih zlahka najdete v slovenski družbi kot precej močno prisotne tudi v kulturi, kjer ni neposredne povezave s krščanstvom. Prav tako je izjemno vidna že omenjena vloga krščanskih mislecev tako na strani konzervativnih političnih (kulturnih) krogov kot tudi na strani liberalnejših krogov in socialistov (ki so celo znatno pomagali revolucionarjem, da so uspeli prevzeti Jugoslavijo in jo spremeniti v komunistično federacijo).

-        Materialna dediščina

Istovetnost Slovencev se veže tudi na materialno dediščina, njeno varovanje ter spoštovanje (pri čemer je ključnega pomena izobraževanje glede tega). Ker gre za veliko množico spomenikov materialne kulture, naj omenim le najbolj značilne in tudi res posebne (nekatere tudi v svetovnem merilu) za slovensko narodno in visoko kulturo. Iz narodne zakladnice bi posebej izpostavil kozolce kot poseben tip arhitekturne dediščine, ki ga boste našli le na slovenskem narodnostnem ozemlju. Prav tako posebne so panjske končnice s svojimi hudomušnimi ikonografskimi in tudi stilskimi slikarskimi motivi. Izjemna je njihova povezava tako s čebelarjenjem kot tudi z drugimi vidiki socialnega življenja v slovenski krajini. Pomembna (že omenjena) kulturna krajina z značilno arhitekturo v različnih delih slovenskega ozemlja je prav tako posebna, četudi že ima mnoge podobnosti s srednjeevropsko kulturno dediščino. Potem so tu pomembni zapisi (npr. Brižinski spomeniki, Trubarjeve knjige ipd). Množica izjemnih taborskih cerkva in fresk (npr. Hrastovlje). V Martjancih je med freskami en prvih avtoportretov v srednjeveškem slikarstvu. Nadalje v to kategorijo materialne dediščine, ki določa slovenstvo, spada tudi množica drugih arhitekturnih, kiparskih, slikarskih in drugih umetniških del velike narodno-identitetne vrednosti, gradovi, palače itd. In seveda narodne inštitucije kot npr. Narodna galerija, Drama, Opera ipd.. Pri tem vsekakor veliko pomenijo tudi umetniki, ki so s svojimi deli zaznamovali evropsko umetnost (Plečnik je vsekakor en bolj pomembnih).

Pomen te dediščine za istovetnost Slovencev ima podobno vlogo kot npr. pomen Louvra, Versaillesa ali Eiffelovega stolpa za Francoze…

-        Druga nematerialna dediščina

Glasbena dediščina, običaji, šege, navade, uprizoritve, prehrana ipd. so vsekakor ena od pomembnih slovenskih identitetnih jeder. Pri tem je nujno ločiti med živo kulturo in med tem, kar se zaradi neuporabe v vsakdanjem življenju spremeni v zgolj folkloro…

Pri tej dediščini je morda smiselno omeniti, da je vsa starejša slovenska narodna glasba bila uglasbena v durovskem ključu. Hkrati imamo mnoge izjemne glasbenike, ki so se naslonili na narodno melodiko in uspeli iz tega soočenja narediti izjemne mojstrovine.

-        Vojaška kultura

Morda bo kdo presenečen,  da iščem povezave istovetnosti z vojaško kulturo, vendar moramo imeti v mislih tudi ta vidik. Kljub temu, da ga v slovenski kulturi praktično ni, saj so se stare pomembne bitke pozabile, novejše pa so se namenoma zamolčale. Pomemben znak tega je že to, da danes, slabih 30 let po enem največjih dosežkov v slovenski zgodovini, ko smo dobili svojo državo Slovenijo, ni v Ljubljani tako rekoč niti enega samega spomenika, ki bi obeležil vojno za slovensko osamosvojitev in državo Slovenijo. Res je, da slovenska istovetnost ni tako bistveno povezana z vojsko, a je ta vidik istovetnosti verjetno precej bolj pomemben, kot se zdi in ga bomo v bodoče morali tudi mnogo bolj izpostaviti, če bomo želeli ohranjati svojo narodno istovetnost.

3.     OSEBEN OBČUTEK NARODNE IDENTITETE- IN ZAKAJ JE TO POMEMBNO?

Ta točka je verjetno najbolj pomemben del istovetnosti, saj se vsebine prvih dveh točk (ROD, KULTURA) morajo sestaviti in združiti v tej, tretji točki. Torej v osebnem občutenju slovenske identitete, ko se posameznik sploh lahko opredeli v zvezi z narodno identiteto. Kajti različni vplivi prejšnjih točk so lahko zelo različno intenzivni. Šele v osebnem občutenju narodne identitete pa lahko pridejo do izraza kot del osebne identitete in občutka, da smo med sabo povezani v različnih vidikih slovenskosti.
V nekaterih državah narodna (etnična) identiteta skorajda ne šteje kot nekaj pomembnega, saj se na podoben način (kot sem že omenil v uvodu), ljudje identificirajo z državo skozi državljanstvo: oni se identificirajo kot »Američani«, »Angeži«, »Francozi«, četudi so njihove nacionalne identitete lahko tako različne, da niso niti iste rase. Hkrati pa vidimo v sodobnem času vedno večji odmik od tega in pri tem je jasno, da mimo genetike in sorodnosti ni mogoče iti. Tako vidimo v državah, kjer je »nacionalnost« opredeljena od samih začetkov z njihovimi »državljanskimi pravicami« (Déclaration des droits de l'homme et du citoyen iz časa francoske revolucije, 1789, kar je bil moderni začetek nastanka koncepta državljanstva), da se vedno bolj krepijo formacije nacionalnih gibanj, pri katerih se nekatere opirajo na rasne razlike, nekatere pa tudi na razlike v etničnih poreklih.
Seveda je bil že stari Rim opremljen s svojim »Cives Romani”, s čimer je državljanske pravice vezal na prebivalce, ki so bili v osnovi Rimljani oziroma Latini, a jih je kasneje tudi še razširjal in selektivno omogočal.

A tisto, kar nas zanima za ta primer, je predvsem občutek narodne identitete in razlog, zakaj sploh je ta pomembna v času, ko so po velikem delu sveta opredeljene več ali manj podobne državljanske pravice, ko so ljudje vpeti v podobne politične, državne tvorbe in ko mednarodne pogodbe določajo veliko množico skupnih "človekovih pravic” in podobnih zaščitnih dogovorov glede posameznikov?

V 3. členu Ustave Republike Slovenije je zapisano: Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

Država Slovenija je torej utemeljena in je nastala s »samoodločbo slovenskega naroda«. Kar pomeni, da je Slovenija nacionalna država in ima v svojem jedru slovenski narod kot tisti, ki utemeljuje državotvornost s svojo neodtujljivo pravico do te odločitve. Jasno je, da se narodnost in nacionalna identiteta ne skladata nujno med sabo. Kajti marsikdo je lahko Slovenec po državljanstvu, hkrati pa intimno svojo identiteto NE veže na slovenstvo. S tem ni nič narobe in je v ustavi večkrat tudi omenjeno, da imajo državljani Republike Slovenije enake pravice in dolžnosti.
Tisto, kar prihaja vedno bolj v obzorje sodobnega časa, pa so naslednje težave, povezane z narodnostjo in zadevami, ki jih opredeljujem zgoraj:

1.     slovenski narod izumira s precejšnjo hitrostjo in sicer se vsako leto iz Slovenije izseli okrog 7-8000 mladih (po večini Slovencev) in v državo pride približno toliko pripadnikov tujih narodov (po večini iz nekdanje Jugoslavije). Poleg tega se slovenski narod stara in nataliteta ne zadostuje obnovi naroda. Tak trend pomeni zelo hitro izgubo zmožnosti obvladovanja prostora, v katerem živimo Slovenci in s tem tudi nezmožnost, da ohranimo in po mirni poti obranimo svojo kulturo in rod.

2.     nobena zakonska infrastruktura ne ščiti slovenskega naroda (prej obratno): že v ustavi je zapisano, da "Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti”. Prav tako imajo posebne pravice pripadniki manjšin. Slovenci po ustavi nimamo nobene posebne pravice in ugodnosti, ki bi jih določal zakon.

3.     živimo v področju, v katerem se skoraj na vsakih 50- 100 let dogajajo vojne, katerih osnovni parametri so v velikem delu vezani na genetske in kulturne (narodne) konflikte. To pomeni, da je velika možnost, da se že naslednja generacija spet znajde v vojni, v kateri bodo balkanski narodi na novo spreminjali narodnostne in državne meje. V tem primeru bodo državljani Slovenije, katerih istovetnost ni slovenska, najverjetneje imeli vlogo 5 kolone,  v kolikor bi prišlo do tako drastičnih situacij.

4.     zamenjava slovenskega naroda z večinsko populacijo drugih narodov bi de facto prinesla odmrtje države Slovenije in z njo tudi možnost, da slovenski narod ureja svoj prostor skozi politiko sam. Vsi mi, ki imamo okrog 50 ali več let, lahko vidimo jasno smer zamenjave naroda, pri čemer se to najbolj hitro zazna v kulturi- jezik je tu najprej na udaru in vedno bolj je jasno, da po Sloveniji slovenski jezik vidno izumira.   

5.     pri določenem procentu v poteku izumiranja slovenskega naroda bi taka situacija najverjetneje prinesla vsaj še eno vojno in genocid nad Slovenci, saj imamo tako izkušnjo tako iz določenih področij BiH, Hrvaške, Kosova in smo priča takemu izginjanju v Makedoniji, kjer se ravno tako dogaja izumiranje makedonskega naroda.

Četudi bi torej imeli slovensko kulturo le za neko posebnost v svetovnem merilu in bi ji, ob njeni majhnosti in komaj zaznavnem vplivu na zahodno civilizacijo, namenili le osnovno zaščito, s kakršno zaščitimo stavbe ali drugo »kulturno dediščino«, bi že lahko bili plat zvona, kajti dejansko izginjanje te kulture je dejstvo, ki ga lahko neposredno opazujemo. Ob tem, da gre za naš prostor, in da bodo v ta proces vpleteni naši sinovi, hčere, vnuki, pravnuki pa je toliko bolj nujno temu dogajanju TAKOJ obrniti trend.

Pomemben znak, da je nekaj drastično narobe, je tudi to, da se od leta 2011 ob novih popisih prebivalstva NE vpisuje narodnost. Bistveno bi bilo torej, da zahtevamo nazaj to, da se ljudje lahko opredelijo narodnostno, kajti šele s tem podatkom dobimo tudi uvid v realno stanje stvari.

Po zadnjem popisu, v katerem se še vpisuje narodnost, nas je bilo Slovencev le še 83% od vsega prebivalstva. Če pogledamo tale graf lahko vidimo, kako drastično se zmanjša odstotek v nekaj desetletjih. Hkrati pa moramo upoštevati še manjšanje rodnosti (ker je manjša že izhodiščna številka bodočih možnih slovenskih mamic) in večanje obsega priseljevanja in odseljevanja. 

Drobna analiza vsebin, ki se razpirajo ob migrantski krizi

Nekaj tem ves čas spremlja dogodke, ki smo jim priča v zadnjih mesecih oziroma letih. Mislim na dogodke, povezane s tako imenovano "migrantsko krizo" in dogodke, ki so se dogajali pred to krizo ali pa spremljajo to krizo in so bili neke vrste sprožilci: npr. nepremičninska kriza v ZDA in posledična svetovna bančna kriza, vzpon socialističnih idej v iskanju novih oblik "demokracij" (npr. demokratični socializem), "arabska pomlad", močna lobiranja za uvajanje velikega eksperimenta multikulturalizma, podprta z velikimi finančnimi načrti ter vedno večji razkorak med islamsko kulturo in kulturami, ki prihajajo z njo v neposredni stik. Hkrati pa vedno bolj glasni namigi, ki nas skušajo bodisi prepričati ali pa odvrniti od različnih konspirativnih teorij New World Order ter podobnih "analiz", v katerih nam anonimni strokovnjaki dokazujejo, kako ima 1% prebivalstva na zemlji več kot 99% ljudi in kako nas vodi peščica ultrabogatašev in silno vplivnih posameznikov...
Skratka, pojavljajo se vprašanja, ki so v naših naporih, da bi si razložili in nekako premislili dokaj nenadne spremembe in bližajoče se dogodke, ključno povezana z naslednjimi temami:
1. predsodki, stereotip in ksenofobija
2. rasizem, nestrpnost, sovraštvo
3. spolnost kot ključno vprašanje o islamu
4. virtualnost zahodne civilizacije
5. odkritje zgodovine kot samopoškodba
6. temno razsvetljenstvo
7. izvori zgodovinskih (ne)točnosti in miti o islamu v zahodni civilizaciji
8. teorije zarote in sodelovanja




1. Uvodna razjasnitev: predsodek, stereotip in ksenofobija


V svojem znamenitem tekstu o francoski revoluciji Edmund Burke (angleški filozof, 18. stoletje) spregovori o predsodkih. Presenetljivo ugotavlja to, kar v bistvu potrjujejo tudi raziskave sodobnih biologov oziroma evolucijskih psihologov. Burke pravi, da je predsodek "generalna banka in kapital nacij in obdobij" in je kot tak nadrejen temu, kar lahko razumeva posameznik. "Predsodek je pripravljenost na nujne primere; predhodno pripravi (opremi) našo misel z modrostjo in krepostjo ter s tem ne pusti človeka nepripravljenega, skeptičnega, zmedenega in obotavljajočega se v trenutku, ko se mora odločiti."
Neverjetna je podobnost ugotovitev sodobnih evolucijskih psihologov, ki izhajajo iz ugotovitev biologov in nevroznanostvenikov o tem, kako zelo na naš spoznavni aparat in na naše občutenje sveta vplivajo genetske zasnove, epigenetika in preko tega naša "hardware" opremljenost možgan in telesa za soočanje z vsakodnevnimi dogodki. O teh zadevah se vsakodnevno, z novimi ugotovitvami in odkritji polnijo ugledne revije z izjemno gostoto in hitrostjo že vse od odkritja DNK vijačnice in še posebej po sekvencioniranju DNK človeka, pri čemer pa pomagajo vedno večje zmožnosti uvidevanja v same procese mišljenja preko tehnologij snemanja (človeških) možganov. Knjiga The Blank Slate (pa tudi Kako delujejo možgani) Stevena Pinkerja sta morda med najboljšimi, ki dobro izpostavljajo ta nova odkritja in jih pripeljejo v območje, v katerem lahko uvidimo izjemno moč podedovanih lastnosti ter njihov vpliv na dediče. Epigenetika te raziskave še dodatno utrjuje, ko imamo materialne dokaze o podedovanih strahovih ali podobnih travmatičnih izkušnjah (npr. pred kratkim objavljena študija o vplivu travmatične izkušnje zrušenja nebotičnikov (dvojčkov) v New Yorku na otroke).
Pri tem seveda ne moremo mimo predsodkov in podobnih izkušenj prednikov, ki jih kot del DNK ali pa kot del epigenetskih lastnosti pridobimo v svoj nabor človeških, čustvenih, mišljenjskih in čutnih lastnosti.
Stiven Pinker in drugi evolucijski psihologi ter nevroznanstveniki v svojih knjigah zagovarjajo teze, da so možgani kot izjemno zmogljiv računalnik, ki z izjemno natančnostjo in hitrostjo preračunava možnosti in verjetnosti tega, kar se lahko zgodi v določenem trenutku. In predsodki so torej v veliki meri predpostavke za izračun naših možgan, utemeljene na mnogih naših izkušnjah in izkušnjah naših prednikov. Takšno "intuitivno" izračunavanje tega, ali se v nek odnos (ali v neko akcijo nasploh) splača it z večjim ali manjšim zaupanjem, se izkazuje kot en najbolj zanesljivih verjetnostnih izračunov in le malokrat se zmotimo v naših ocenah.
Gre torej za nabor vrojenih lastnosti, ki so našim prednikom omogočale medsebojno povezavo in hkrati zaradi teh močnih vezi tudi dovolj notranje moči, da so zmogli preživeti napade drugih plemen.
Več različnih nevroznanstvenikov in evolucijskih psihologov misli, da je ta zmožnost med drugim tudi religija, torej mitološka dimenzija jezika. Sodobni angleški filozof Roger Scruton pravi, da vsaka kultura izhaja iz kulta in sicer ne le etimološko (kult kot osnova za kult-uro), temveč tudi v vsebinskem smislu, saj kult (vera, religija) poveže posamična hotenja nekega plemena, družbe, v skupinsko dejavnost.
Ko torej govorimo o predsodkih, smo v območju našega "pred-vedenja", znanja, ki nam je podarjeno ne (samo) v kulturnem, temveč (predvsem) v genetskem smislu. To znanje (lahko bi mu z Bergsonovim izrazom rekli tudi intuicija), paradoksalno, s pridom uporabljajo tudi največji nasprotniki rasističnih gibanj, saj sicer ne bi tako v potankosti zaznali to, kar potem interpretirajo kot "rasizem", "ksenofobijo" in druge občutke, ki so v bistvu normalna posledica tisočletnih srečevanj med posameznimi etnijami in njihove tisočletne izkušnje.
Strah, nezaupanje in stereotipno predalčkanje, ki nastaja v srečanjih med posameznimi rasami, nacijami in nasprcih (vzrokih):
- genetski zapis (Hamiltonov zakon, Kin selection- zakon, po katerem so si živa bitja, ki so bližja v genetskem smislu, bolj naklonjena in se veča medsebojni altruizem)
- epigenetske lastnosti, ki nastanejo kot posledica bolj ali manj traumatičnih (stresnih) dogodkov in se kot lastnosti lahko dedujejo nekaj generacij, vendar niso vpisane v genom
- kulturno-civilizacijski vzorci, ki se kažejo skozi podobnosti in se izražajo v nekih splošnih značilnostih narodov, ki jih lahko zaznavamo na podoben način kot lahko zaznavamo posameznikove lastnosti, vzorce in značilnosti njihovega delovanja ter obnašanja. Kulturni vzorci so verjetno (vsaj do enake mere kot vzorci obnašanja), posledica genetskih in epigenetskih lastnosti.

V tem kontekstu je tudi ksenofobija (kot strah pred tujci) nekaj, kar je že od rojstva bolj ali manj določeno v človeku in se mnogokrat kaže pri dojenčkih in otrocih, starih okrog 12 mesecev, kasneje pa se naravno izraža pri večini ljudi kot nezaupanje do vsakega, ki ga ne poznamo. Ta strah, ki je sicer do določene mere tudi različen glede na različne kulture, se pri večini ljudi v času razpuhti in postane zgolj previdnost in morda ostane pri komu še kot motnja, vendar je to redkost.
Evropska civilizacija je v tem smislu bila precej odprtega duha in različni raziskovalci so že v antičnem svetu, bolj znano pa od Marca Pola naprej, neustrašno ustvarjali mostove, stike in trgovske poti ter odkrivali nova področja, kontinente. Kot vsak narod, ki je naletel na druge, so se tudi Evropejci prilagajali trenutku in odzivom in se, podobno kot vsaka druga etnična skupina po vsem svetu, včasih miroljubno lotili iskanja možnosti sodelovanja, včasih pa so (tudi v odvisnosti od reakcij in stopnje razvitosti določenih plemen ali etnij), te etnije zavojevali ter si prilastili bogastva, zemljo in mnogokrat spremenili ljudi v sužnje, kar v določenih obdobjih zgodovine ni bilo nič nenavadnega in se je to zgodilo tudi v primerih, ko bi prišlo do takega srečanja med neevropskimi narodi. Teh genocidnih in nasilnih srečanj med neevropskimi narodi in etnijami je v zgodovini mnogo in večina niti malo ne odstopa od enakih srečanj z Evropejci (en najhujših primerov je malo znan genocid nad Hindujci s strani Arabcev, prav tako hudi primeri so se dogajali v Amerikah pred prihodom Evropejcev). Kvečjemu lahko govorimo o tem, da so Evropejci prišli do večine oddaljenih krajev pred drugimi ali pred tistimi, ki bi ravno tako lahko prišli do Evrope, pa tega niso storili ali pa so to storili na tako brutalen način, da so izzvali reakcije različnih evropskih narodov (Turki, Mongoli..)
Ko torej govorimo o ksenofobiji, stereotipih in predsodkih, je dobro vedeti, da so te besede v kontekstu ideološke naravnanosti univerzalističnih utopij o srečnem svetu brez meja in brez konfliktov, navadna zloraba pojmovnega aparata. Z njimi se skušajo zelo naravne, prirojene, a univerzalno ne popolnoma enakomerno porazdeljene danosti ljudi, zvesti na zločinske lastnosti nekaterih kultur, etnij ali ras. In preko tega se sluša na podel način okarakterizirati cele nacije ali rase kot tiste, ki so rasistične in genocidne do drugih (in tukaj je ključni obrat v dojemanju rasističnih predpostavk "anti-rasistov"). Naj pri tem seveda povsem zavrnem možen očitek, da branim katerokoli genocidno akcijo katerega koli naroda ali etnije proti drugemu narodu: v vsakem primeru sem kategorično proti takim nasilnim poskusom izbrisov ljudi pa naj bo to genocid Hutujcev nad Tutsiji, Arabcev nad Hindujci, Turkov nad Armenci ali pa internacionalnih ali nacionalnih socialistov nad sonarodnjaki (ali pripadniki drugih narodov) itd.


2. Rasizem, nestrpnost, sovraštvo

(V oklepaju in zaradi deformiranega pogleda na prepovedane teme današnjega zahodnega sveta naj takoj na začetku povem, da imam prijatelje različnih "ras", da imam hkrati tudi sam prednika druge "rase" in da upam, da bo dovolj jasno to, kar izražam v tem delu teksta: ne gre za podcenjevanje različnih "ras", temveč za ugotavljanje, kaj vse uporaba ali zloraba pojma prinaša in kaj prinaša molk. Namreč govoriti o "rasah" ali "narodih" ali posameznikih in bioloških ter kulturnih vzrokih za določene procese v določenih kulturah je nujno, ko želimo iskati vzroke, posledice in se približevati resnicam).

Podobno kot pri predsodkih in ksenofobiji, se tudi okrog termnina "rasa" in "rasizem" spleta kup problemov. Obstaja cel kup informacij in definicij pojma, večina teh razlag pa je povezana z rabo te besede za namene poniževanja, segregacije, diskriminacije in v smislu superiornosti neke "rase" nad drugo. Pri tem delu bom skušal odpreti različne vidike in izpostaviti kontradiktorne koncepte in uporabe tega izraza, saj sem sam mnenja, da vsekakor obstajajo določene razlike med posameznimi etničnimi skupinami (in pri tem je skoraj vseeno, kakšen pojem uporabimo, dokler je pojem namenjen predvsem nevtralnem opisu, ne pa zmerjanju in zaničevaju), za katere veljajo določene, v povprečju merljive skupne lastnosti in se v primerjavah med etnijami zaznajo kot zamik gaussove krivulje. Tako je v svojem zanimivem tekstu Zapomnite si Pariz Žiga Turk izpostavil te razlike, kako do njih prihaja in kakšne so njihove posledice v dojemanju in v kontekstu sodobne civilizacije.

V modernem svetu že dolgo časa obstaja politično korektna interpretacija, po kateri smo ljudje ena sama rasa. Ta način interpretiranja "rase" je dobil ob velikem mednarodnem projektu "Human Genome" tudi svojo znanstveno podlago. Namreč tudi v biološkem smislu se znanstveniki različnih strok in usmeritev ne morejo zediniti v tem, kakšna bi naj bila stopnja biološke različnosti in stopnja prekrivanja lastnosti med posameznimi skupinami, po kateri bi lahko določili meje med "rasami", čeprav se strinjajo, da neke razlike obstajajo, a se te ne prekrivajo z "rasami" na tak način, da bi se skladale z zunanjimi znaki. Tako npr. najdemo skoraj vse lastnosti npr. azijatov in belcev v delnem prekrivanju in hkrati ni nobene take lastnosti, za katero bi lahko rekli, da je izključno lastnost azijatov ali belcev... Tudi pri etničnih razlikah, ki jih v grobem določajo različne značilnosti, obstajajo določene "haplo-skupine", pri katerih se neke kategorije lahko dajejo v skupine, a le na način statistično bolj pogoste podobnosti. In ker gre pri "rasnem" razlikovanju za precej enovito genetsko sliko, je tako razlikovanje potemtakem precej problematično. Prav zato bom sam uporabljal pri tem delu teksta termin "rasa" v narekovajih, razen v primeru, ko bom govoril o človeški rasi.

Prav tako se pojavlja tudi vprašanje ali sploh potrebujemo takšno obliko razlikovanja, saj konec koncev ni nobene prave potrebe po tem, da bi se človeštvo razdelilo na različne "rase" ali "podvrste" ali kakršno koli bi naj že bilo tako poimenovanje. Toda po tej logiki prav tako ni nobene potrebe po razdeljevanju ljudi na katerokoli razdelitev, ki ne bi imela neke določene (biološke? točno določene kulturne? ideološke? jezikovne?) jasne opredelitve. Namreč v tem primeru je tudi nacionalnost nekaj, kar se ne prekriva biološko skoraj v nobenem primeru tako, da bi lahko to prekrivanje videli tudi v nekaterih zunanjih vizualnih znakih neke etnične skupine. Prav tako se nobena od teh razlik ne prekriva z ideološkimi ali kulturnini razlikami, da o jezikovnih niti ne govorimo... A kljub temu uporabljamo izraze Irec, Anglež, Hrvat, Srb, čeravno med njimi praktično ni niti bistvenih genetskih, niti večjih kulturnih, niti nepremostljivih ideoloških razlik. Med Irci in Angleži, Nemci in Avstrijci ali Bošnjaki in Srbi praktično ni niti bistvenih jezikovnih razlik.
In počutili bi se najbrž zelo čudno, če se zaradi politične korektnosti ne bi spodobilo govoriti o tem, da smo Slovenci ali Angleži ali Irci...

Toda, če pogledamo v različne v temeljne dokumente Združenih narodov ali pa tudi v ustave, zakone in podobna določila posameznih držav, večina izmed njih uporablja besedo "rasa" v smislu in kontekstu, da se na podlagi "rase" ne smejo dogajati različne diskriminatorne politike. 

Obstoj teh dokumentov torej vseeno predpostavlja uporabo tega pojma in skuša zajeziti tako dejavnost, v kateri se na podlagi določenih lastnosti neke "rase" družba segregira ali pa se te rase med sabo diskriminirajo. Toda, če ne bi bilo nobenih vidnih razlik, bi seveda težko določali te prepovedi glede rasističnih diskriminacij, saj jih bi težko zaznali in bi imeli pri tem kup nevšečnosti (kako bi videli, da je nekdo drugačne "rase", če ne bi bilo nobenih znakov, s katerimi bi lahko to ugotavljali)? 
Torej je treba nekako priznati, da kljub temu, da znanstveniki ne vedo, kje bi bila mera pri določitvi razlik med "rasami" (ali "podvrstami"/"subspecies" biološke "vrste" človek), večina ljudi vidi razlike med ljudmi, ki so živeli v določenem predelu sveta in so zaradi različnih evolucijskih prilagoditev pridobili različne, že na zunaj opazne lastnosti. Te spoznamo že na prvi pogled, saj lahko takoj razločimo npr. ljudi iz območja vzhodne Azije glede na ljudi iz Afrike ali pa glede na ljudi iz Evrope itd. Pri tem je seveda najbolj opazna barva kože, nagnjenost ali barva oči, barva las in kar je še podobnih vidnih lastnosti. 

Obstaja teorija o "rasi" kot socialnem konstruktu, po kateri se je "rasa" kot pojem vzpostavila predvsem zaradi socialnega razlikovanja med ljudmi, s čimer so omogočili vzpostavitev hierarhičnega odnosa, pri katerem se je ena "rasa" lahko postavila nad drugo v smislu kontrole in obvladovanja.

Po osnovnih "nastavitvah", (se opravičujem za tako tehnični izraz, a želim poudariti neko komponento naše genetske stvarnosti, ki ima zelo fizično, fizikalno in materialno, skoraj mehanično zasnovo in v veliki meri določa naše "meje"), smo vsi vsaj malo rasizma podedovali od svojih davnih prednikov, saj smo skozi tisočletja evolucijskega razvoja razvili neko temeljno nezaupanje do neznanih ljudi in predvsem do ljudi, pri katerih zaradi njihovih malo drugačnih lastnosti vsaj za malenkost težje ugotavljamo, kaj čutijo, mislijo in zato tudi težje predvidimo, kako se bodo odzvali v interakcijah. Ker nismo "navajeni" nanje, nismo jih (še) spoznali in ker redko kdaj komuniciramo s takimi ljudmi, so ravno toliko drugačni od nas, da jih to dela hkrati zanimive, hkrati pa se bojimo vsega neznanega...

Še najbolj zaupljiv človek bo prvič v neki novi družbi težko postal zgovoren in bo redko šel čez vse svoje zadržke in predsodke. 
In nekaj zelo podobnega je z "rasizmom", ki smo ga podedovali, kot s ksenofobijo, o kateri sem pisal v točki 1.
Namreč dejansko se rasizem kot del svetovnega nazora nekega posameznika ali kot njegove pogled na vse pripadnike neke rase (etnije, naroda) razvije bodisi kot priučeno sovraštvo ali pa kot večkrat potrjena slaba izkušnja v stiku z ljudmi, ki imajo podobne lastnosti. Glede na to, da imamo kup prirojenih zadržkov in predsodkov, ki so nam dani kot "hardware", najbrž ni potrebno vložiti veliko energije v to, da nam nekdo potrdi te predsodke in jih ojači do te mere, da postanejo del našega svetovnega nazora oziroma, da postanemo sumničavi in sovražno nastrojeni do vseh pripadnikov določene "rase" ali etnične skupine tudi še celo po tem, ko smo imeli z njimi neko izkušnjo, ki ni potrdila naših strahov.

Vedeti je seveda treba, da naše temeljno nezaupanje in vnaprejšnje sovraštvo hkrati povzroča, generira nezaupanje in sovraštvo tudi na drugi strani, pri ljudeh, ki jim ne zaupamo in jih že vnaprej sovražimo zaradi naših lastnih predsodkov in strahov. To se nam dogaja tudi "znotraj" rase ali bolj natančno rečeno- celo znotraj družine, naroda, etnije... in mnogokrat se zavemo, da določene ljudi "ne prenesemo" ali pa se jim izogibamo, ker so nam "antipatični". Toda tega, ker ne gre za ljudi druge "rase" ali drugih etnij, ne moremo opredeliti kot "rasizem", je pa ta oblika zadržanosti ali strahu ravno tako stvar neke podobne čustvene reakcije na zunanje lastnosti soljudi, njihovo telesno govorico, barvo glasu... In pri teh ljudeh se dogaja podobno, saj najbrž v večini primerov zaznajo našo antipatijo, naš odpor in se na to tudi odzovejo v svojem obnašanju.

Tisti, ki se borijo proti rasizmu, najbrž poznajo ta vzajemni mehanizem antipatije in vedo, da se sovraštvo v končni fazi udejani iz obeh strani ( v slovenski besedi so-vraštvo se že v predponi "so" skriva ta obojestranskost): je torej "so- vraštvo" in ne samo "vraštvo" ene strani. Zato je toliko bolj pomembno, da v medsebojni komunikaciji skušamo zadržati tisti ton medsebojnega človeškega spoštovanja, ki vnaprej ne razdira možnosti oziroma potenciale normalnega sodelovanja in usklajevanja.
A pri tem prav tako prihaja do paradoksa, da se s politično korektnostjo in hkratnim vnaprejšnjim podcenjevanjem ljudi drugačnega videza, "rase" ali etnične pripadnosti postavlja v podrejeni položaj s tako imenovano "pozitivno diskriminacijo"; namreč anti-rasisti dejansko mnogokrat delujejo vsaj tako zelo "rasistično" kot pa "rasisti", ko že vnaprej branijo pozicije neke "rase" (etnije) na način, ki podcenjuje zmožnosti te "rase" (etnije), da bi lahko oni sami branili svoje interese. 
Zato skušajo znotraj sodobnih obstoječih zakonov, ki veljajo za vse enako, urejati stvari s posebnostmi za to "raso" ali etnijo... Namesto pripadnikov te "rase" ali etnije se "anti-rasisti" postavljajo zanje, jim "pomagajo", se borijo za njihove pravice, čeprav je že skoraj celo stoletje po večini evropskih držav praktično vsak rasizem na nivoju ustav in zakonov prepovedan. In čeravno je že desetletja znano dejstvo, da pomoč ni vedno pomoč, temveč velikokrat tudi izražanje premoči nad tistim, ki mu "pomagamo"... (Mnogokrat gre preprosto za zelo slabo avtorefleksijo ljudi, ki imajo sami veliko potrebo po tem, da izkazujejo premoč nad drugimi ali pa, da se v očeh drugih prikazujejo kot izjemno dobri in to "zavijejo" v različne oblike "dobrodelnosti".)


Vsi poznamo vsaj določene dele zgodovine, ko so obstajali dejansko rasistični zakoni ali pa so obstajale socialno strukturirane rasistične navade, ob katerih se danes sodobni človek zgraža in jih komajda razume. Toda, kot bomo videli kasneje, se znanje o teh dogodkih v zgodovini skoraj izključno veže na območje rasizma, ki ga je izvajala nad drugimi etničnimi skupinami belska "rasa". Podatki o drugih podobnih zadevah, ki so se dogajali popolnoma brez vmešavanja "belcev" drugje po svetu pa so zelo redko stvar javnih debat in šolskih kurikulov, saj se takšni dogodki preprosto niso zgodovinili. To seveda ne opravičuje niti belske niti drugih rasističnih dejanj, predvsem pa ne opravičuje zločinov, ki so bili storjeni v imenu "rasne" čistosti.
A vendarle skozi ta način "ozgodovinjanja" in obtožb "belcev" v ospredje sili še en problem, ki bi se ga bilo nujno zavedati. Namreč v nadaljevanju tega bloga bom še dodatno razložil izhodišča, po katerih je evropska civilizacija v svojem post-renesančnem, predvsem pa razsvetljenskem iskanju univerzalističnih principov odprla vrata univerzalni enakosti ljudi in narodov ter tako naredila nekaj, kar je zelo posebno. Namreč nikjer drugje niso druge etnije naredile tega na deklarativni, simbolni ravni, prav tako pa niso tega vpeljali v svoj etos.. Še več, tudi danes se v etničnem smislu dogaja to, da večina etnij nima nobene posebne želje po tem, da bi svoje kulturne posebnosti "univerzalizirali" na tak način, da bi jih raztopili v multikulturalizmu in jih izgubili na račun "univerzalnega človeštva"...

Ravno tako se ob "migrantski krizi" pojavljajo  obtožbe "rasizma" tudi na račun vseh, ki mislimo, da je islam, kot vsaka druga reč v zahodni družbi, upravičena tarča kritičnega pogleda. Gre za popolnoma zmotno predstavo, da je "rasa" enaka veri, čeprav so dejansko Arabci (etnično) večinsko muslimani. A prav tako so muslimani tudi belci, temnopolti, azijati ipd. kar je še izrazov, ki naj bi opredelili "rasne" razlike. Tudi izjave, ki se pojavljajo v medijih in družabnih omrežjih, v katerih npr. nekateri Judje podpirajo muslimansko migracijo v Evropo, ker gre za njihove "sorodnike", so utemeljene na predpostavki, da gre večinsko za arabsko etnično skupino muslimanov.

A v teh obtožbah je še ena predpostavka, ki je problematična: namreč beseda "rasist" je vsaj od konca druge svetovne vojne in po vojni močnejše kulturne hegemonije, ki jo je vzpostavljal internacionalni socializem po 2. svetovni vojni, predvsem zmerljivka, ki naj bi takoj, ko jo uporabimo na nekomu in ga s tem označimo/ stigmatiziramo kot "rasista", že dejansko delovala kot sodba. Zato je njena uporaba s strani različnih društev in nevladnih organizacij mnogokrat politično povsem instrumentalizirana. Eden glavnih promotorjev te pomenske usmeritve je bil Trocki (Trotsky), vendar pa je ta uporaba besede "rasist" (podobno kot besede "ksenofob", "šovinist", "antisemit" itd) prišla v vsakdanjo uporabo skozi neštete tekste in medijske prispevke, predvsem v povezavi z marxistično frankfurtsko šolo in njenimi dediči po svetovnih univerzah, medijih in v povezavi z vsemi, ki danes ustvarjajo "kulturno hegemonijo", v katere senci živimo.


Po drugi strani obstajajo meritve, ki se držijo znanstvenih načel (izhajajo iz eksperimenta, preverljivosti, imajo kontrolne skupine, razkrivajo vzročno posledične povezave, so konsistentne v logiki in so izkazane skozi matematične statistične modele) in raziskujejo razlike med "rasami" ali "etnijami". Nekaj najbolj odmevnih raziskav v tej smeri, ki so temeljile na meritvah inteligenčnega kvocienta, je bilo narejenih s statistično obdelavo podatkov in je dokazalo korelacije, ki so vsekakor jasno vidne skozi statistične vzorce. Na podoben način se določajo mnoge korelacije (npr. najbolj zanimive so vsekakor obdelave podatkov pri kvantni mehaniki ali pa obdelave podatkov v medicinskih raziskavah). 
Take raziskave ne temeljijo na tem, da bi vsak individuum imel vse značilnosti, ki jih ima povprečje mnogih, temveč se vzorec prikaže šele z večjim številom individualnih meritev. 
Primer je, ko npr. neko zdravilo lahko individualno (na nekem posamezniku) ne deluje ali pa deluje zelo slabo (ima tudi stranske učinke ipd), vendar pa se na večji populaciji izkaže za zelo učinkovito. Npr. aspirin poznamo vsi, večina nas ga vzame pri glavobolu, a poznam nekatere, ki jim aspirin ne pomaga, prav tako poznam ljudi, ki jim povzroči težave z želodcem. 
In prepričan sem, da so pred začetkom prodaje tega zdravila, ko je bil še v fazi preizkušnje, za vse te zadeve že vedeli, a je bila odločilna statistična analiza. 

Najbolj odmevne knjige, ki so zarezale v tabuizirano temo "rase" in različnih lastnosti posameznih etnij, so vsekakor "The Bell Curve" avtorjev Richarda J. Herrnsteina in Charlesa Murraya, v kateri sta se avtorja ukvarjala z inteligenco in dokazovala, da se gaussova krivulja zamakne pri meritvah IQ med različnimi skupinami ljudi, med drugim tudi med različnimi "rasami". Enako odmevna je bila tudi knjiga "IQ and the Wealth of Nations" avtorjev Tatua Vanhanena in Richarda Lynna. V knjigi avtorja najprej na dolgo razložita kako in s katerimi prijemi se izvajajo meritve IQ po svetu in kako so se v dolgoletni zgodovini izvajanja prilagajale ter izboljševale. In v nadaljevanju pregledata medsebojne povezave med povprečnim IQjem neke etnije ter njihovim bruto domačim proizvodom. Pri odklonih skušata ugotoviti, zakaj do njih prihaja. 
Prav tako so odmevne raziskave Phillipa Rushtona, ki se je s tem začel ukvarjati že v 70tih in ugotavljal, da so razlike med rasami v povprečjih opazne in jih je opredeljeval skozi različne tabele in iskal zanje tudi evolucijske in druge razlage.

V današnjem političnem podnebju in mešanju "ras", ver, etnij in pri globalni ekonomiji je seveda za nekoga, ki želi delovati v nekem področju z večinskim prebivalstvom določene etnije ali "rase" ključno, da ima glede bodočih porabnikov ali proizvajalcev čim bolj natančne podatke o njihovih preferencah, potencialih in statistično signifikantnih posebnostih. Prav tako pa je v tako velikem preseljevanju, ki smo mu priča, pomembno, da se ljudje zavedamo političnih in kulturnih konsekvenc, s katerimi se srečujemo v tako velikem kulturnem eksperimentu, v katerega smo porinjeni. 
Namreč obstaja velika večina narodov na svetu, pri katerih ne bomo mogli najti prav veliko aktivistov njihove etnične provenience, ki bi se zavzemali za občo, univerzalno človečnost v smislu zavzemanj za kakšno drugo "raso" ali etnijo znotraj njihovih etničnih držav na enak način, kot jo boste videli pri "belcih" v "belskih" državah, ki se zavzemajo za pravice "drugih" in "drugačnih". Morda boste videli redke posameznike (ki jim bodo pomagale organizacije iz zahodnih, "belskih" držav, lahko boste videli njihove rojake v "belskih" državah, ki se bodo borili za pravice njihovih rojakov v teh istih "belskih" državah, praktično nič takega pa ne boste srečali npr. po celotni Afriki, Aziji niti po Južni Ameriki ali med ne-belimi prebivalci Avstralije. En od razlogov je seveda ta, da je bela "rasa" v svoji zgodovini imela obdobje rasističnega odnosa do večine drugih "ras" v kolonialnih državah. A kot bomo videli v točki 5. in 6., so imele tudi druge etnične skupine svoja obdobja sužnjelastništva, v katerih so "belci" bili prav tako zasužnjeni kot kakšni drugi ljudje in ta obdobja so se mnogokrat tudi prekrivala. Da bi videli, kako daleč sega "rasizem" in dvojna merila "rasističnih" debat, je dobro pogledati tudi npr. take reči, ki jih bi težko srečali v katerem koli osrednjem časopisu v zahodnih državah: v Jeruzalem Postu in drugih časopisih so se razpisali o tem, kako neodgovorno se obnaša Netanyahu oziroma njegov sin, ki hodi z belko ter s tem ogroža čistost linije judovstva. Ker seveda ne gre za kar nekoga, temveč svetovno vplivnega politika, je toliko bolj smešno, ko gledamo na to iz perspektive skrajne politične korektnosti Evrope in ZDA ter si predstavljamo odziv judovskih skupnosti na tako debato. 

Po več kot 70 letih od ukinitve skoraj vseh večjih kolonij je po svoje zanimiv skoraj besni odziv večine nevladnih organizacij, ko zaznajo "belski" "rasizem" in hkrati skoraj slepo ignoranco, ko se tak "rasizem" pojavi v kakšni drugi, ne-belski državi. (Morda je pomembno še poudariti to, da so nekdanje kolonialne države mnogokrat takoj po osvoboditvi postale bodisi totalitarne ali/in socialistične diktature, v mnogih pa še danes poteka etnično čiščenje bodisi drugih "ras" ali pa etnij, saj so nastale kot kolonialne države na območjih različnih plemen, narodov in pogosto tudi območjih z veliko genetsko raznolikostjo med ljudmi). 

Zato je nujno, da se tabuizirane teme, povezane z "rasnimi" in etničnimi razlikami, posebnostmi ter potenciali, čimprej raztopijo in se odpre svobodna debata ter necenzurirano raziskovanje. Kajti v svetu, kjer prihaja do res velikih premikov na področjih mešanja "ras", etnij in v katerem so nekatere izmed teh etnij tudi versko mnogo bolj poenotene kot druge (npr. evropski svet je v verskem smislu precej manj poenoten kot arabski svet), je verjetno pomembno za kakršno koli načrtovanje prihodnosti ljudi v teh območjih razumeti dinamiko, ki nastaja z multikulturnostjo. 
Na podoben način se izračunavajo npr. starostne meje pri upokojevanju, višine zavarovanj, poklici, ki bodo pomembni za prihodnost in podobne zadeve, ki so vezane na dolgoročne cilje in procese v neki družbi oziroma v državi. Tako se sploh omogoči dokaj umirjen prehod in sprememba, v kateri ne bo prihajalo do zlomov finančnih ali drugih sistemov. 

Utišanje takih debat in slepo zanikanje stvari, ki so že pripeljane v območje evidence, stvari po navadi le še poslabša in iz dokaj normalnega stanja lahko nastanejo hude napetosti, ki rezultirajo v kulturni boj ali celo vojno. Zato je pomembno, da se evropski principi v iskanju resnice in preko tega tudi reševanj zapletov, ki izhajajo iz pomanjkanja podatkov ali iz dezinformacij, premisli v odprtem javnem prostoru na temelju svobode govora in tiska, s čimer se frustracije precej hitreje spremenijo v aktivno obliko reševanja konfliktnih situacij in onemogočijo tisto obliko besa, ki v nekem trenutku eskalira kot najhujše nasilje nad soljudmi.

(Kot zadnjo in le v oklepaju zapisano opombo bi rad priložil nekaj linkov, ki kažejo na zakonodajo, po kateri so v Nemčiji pred vzponom nacionalnih socialistov imeli dokaj podobne zakone glede sovražnega govora kot jih imamo po Evropi danes. Ta zakonodaja je, ob dejstvu, da je velika večina kapitala bila skoncentrirana v rokah ene nacije (Judov) in ob dejstvu, da je hkrati ta ista nacija bila v nesorazmernem številu vključena v rusko revolucijo in porevolucionarne poboje Rusov in Ukrajincev /tu je posebej treba omeniti hkratnost "holodomora" z vzponom nacional-socialističnega gibanja v Nemčiji v 30-tih/ lahko bila en od sprožilcev, ki so vplivali na večanje strahu Nemcev in s tem na tolikšno ojačitev nacionalnih socialistov, da so bili zmožni ta vsenacionalni strah spremenit v res grozljivo zgodbo svetovne vojne in genocidnih dejanj v medvojnih pobojih in še naprej tudi v povojnem nasilju totalitarizmov, ki so vzniknili ravno kot posledica vojne. Tukaj so linki: http://www.newyorker.com/news/news-desk/copenhagen-speech-violence
http://platypus1917.org/wp-content/uploads/2014/01/arendt_eichmanninjerusalem.pdf
https://lesacreduprintemps19.files.wordpress.com/2012/11/jp-rushton-race-evolution-behavior-unabridged-1997-edition.pdf
http://www.nationalreview.com/corner/303374/reasonable-restrictions-road-tyranny-mark-steyn
http://www.rense.com/general29/why.htm)

3. Tabuji spolnosti semitske in indoevropske provenience

Po kölnskih dogodkih, ki so bili očitno usklajeni z drugimi podobnimi dogodki po evropskih državah in mestih, se je zopet izpostavilo vprašanje seksualnosti kot nečesa, kar ključno zaznamuje razliko med islamom in drugimi kulturami. Namreč nikjer drugje ne obstaja tako zelo oster rez med ženskami in moškimi v javnem prostoru kot ravno v islamskem svetu in nikjer se ta rez ne utemeljuje tako neposredno v seksualnosti. Nikjer drugje nimajo ženske tako zelo minorne javne vloge in tako zelo nazorno neposredno potlačenih pravic ter celo neposredne pokritosti s strani moških v vsakem smislu: od tega, da brez moškega spremstva sploh ne smejo v javni prostor in so vedno povsem odvisne od moških predstavnikov družine do tega, da morajo v javnosti biti bolj ali manj zavite ter tako rekoč nevidne in brez identitete (ta pokritost je odvisna od mnogih dejavnikov in kulturnega prostora, a je prisotna vsaj simbolno tudi v najbolj liberaliziranih islamskih državah). 
V takem okolju rastejo rodovi in rodovi, ki so povsem prežeti s takim načinom čutenja in razmišljanja, ta popolna obsedenost s seksualnim se kanalizira v zelo določeno smer, ki pa ima za družbo kot tako precej močne posledice. Namreč skoraj popolnoma odrezati ženske iz intelektualnega, javnega in družbenega življenja se po moje nujno izrodi v kompletno militantno smer družbe, onemogoči intelektualno vrvenje in pretakanje idej.

In čeravno je mnogoženstvo bilo prisotno pri kar nekaj različnih kulturah (npr. Kitajska, večina afriških kultur, južna Azija...) in so ženske v vseh teh kulturah imele ali pa še imajo večinoma zelo postransko vlogo v vseh pogledih, je pri arabskih ter islamiziranih narodih ta potlačitev žensk daleč najbolj evidentna še danes.
Prepričan sem, da je imel ta kulturni vzorec svoje preživetvene vzroke v času, ko so semiti še živeli v plemenskih zvezah in bili večinoma nomadi, saj je bil tak način verjetno izboljšava v smeri nadzora nad tem, kdo skrbi za otroke in hkrati verjetno izboljšava za popolno brezpravnost žensk (kakršno poznamo iz zgodovine tudi med evropskimi narodi, saj so s tem dobile večjo zaščito). 

Spolnost je v vseh družbah in vseh časih ena bolj pomembnih sil in sprožilcev aktivnosti in kot taka v vseh družbah tudi predmet določenih restrikcij, omejitev, inštitucionalizacij in vpeljevanja pomembnega kanaliziranja energij ter s tem urejevanje družbe skozi kontrolo rojstev. Vendar pa so različne kulture pri tem seveda ubirale zelo različne poti in če je v nekem določenem času ali v neki določeni kulturi bilo seksualno življenje povsem odprto in skoraj neverjetno ne-omejevano (npr. v delih antične Grčije, v Rimu ali pa npr. v določenem času in določenih kastnih krogih Indije ipd), je v določenih delih sveta in določenih obdobjih seksualnost bila popolnoma omejena, nadzorovana in regulirana.

Pred kratkim je v NY Timesu izšel članek, ki zelo dobro ugotavlja, kako zelo osrednjo vlogo ima seksualnost v islamskem svetu in avtor pokaže na to, kako je ta povezava med seksualnostjo, omejitvami in smrtjo prišla do svojih absurdnih meja.
Na podoben način se vzpostavlja odnos do spolnosti v vseh kulturnih okoljih, v katerih se osnova veže na izvorno semitske zasnove kulta in torej na Staro Zavezo kot skupno judaizmu, islamu in krščanstvu. Grešnost spolnosti v samem jedru in kup prepovedi ter tabujev, povezanih s tem, v evropskem svetu indoevropejcev ni imela enakega vzorca v tako drastičnih tabuiziranjih spolnosti, čeravno je bilo v hinduističnih tekstih samoobvladovanje (seveda obravnavano drugače kot v tekstih semitskega izvora, kjer se obvladovanje sistematizira preko moške vloge) tudi ena ključnih komponent seksualnosti. Da je bil odnos drugačen, je najbolj jasno po tem, kako je obravnavana ta tematika v knjigi Kama sutra in drugih tantričnih tekstih. Predvsem pa se je ta tematika širila tudi v polje likovnega in različni ostanki, ki jih je bilo včasih celo težko najti v literaturi zaradi krščanskega odnosa do te tematike, pričajo o tem, kako je bilo to v Indiji, Grčiji ali Rimu.

In tudi po tem, ko je Evropa sprejela in dodobra ponotranjila krščanstvo ter s tem kup zapovedi glede spolnih praks, se je ta veza med spolnostjo in tabuji, smrtjo in smrtnim grehom ohranjala predvsem preko močne roke inštitucije cerkve, manj pa skozi laično in posebej še po renesansi bolj odprto družbo, kakršno je med prvimi opisal Boccaccio v Dekameronu.


4. Virtualnost zahodne civilizacije

Še en odnos do Stare zaveze in torej do izvorno semitskih ver (torej judaizma, islama in krščanstva, ki ima seveda judovski izvor) se kaže v tem, da imajo do podobe bolj ali manj negativen odnos. V judovski in islamski veri je podoba takorekoč prepovedana. Tudi v krščanstvu je bila v 8. stoletju velika razprava in tako rekoč intelektualna "vojna" med ikonoklasti ter ikonoduli (zanimiva vloga sirskega teologa, Janeza Damaščana). Pomembna zmaga ikonodulov je vsekakor odprla pot k temu, kar je v jedru spremenilo zahod. 

Namreč prav "izum" renesančnega "pogleda skozi okno", ki je svetu dal popolnoma novo vizualno, duhovno in filozofsko strukturo skozi "simbolno strukturo perspektive" (Panofsky), je omogočil nekaj, kar ni uspelo nobenemu drugemu kulturnemu prostoru. To je smer, ki je religiozno perspektivo, obrnjeno izključno v kult in s kultom prežeto kulturo, po svetu večinoma etnično obarvano, obrnila v smeri raziskovanja človeškega pogleda, osebne perspektive, vzročnih povezav... in to do te mere, da se je začel zelo nenavaden proces: proces razgradnje religioznega pogleda na svet in iskanje (raziskovanje) narave na podlagi tistih premišljevanj, ki so že potekala v družbi stare Grčije in delno Rima (podobnosti bo verjetno zanimivo obravnavati še iz vidika novih dognanj genetike, evolucijske psihologije ipd). 

Ta proces se je začel na posebej zanimiv način, ki ga opisuje med drugimi tudi Samuel Edgerton v "The Renaissance Rediscovery of Linear Perspective" in sicer z raziskovanjem optike, s pridobitvijo knjig (in posebej knjige Geografija Ptolomeja) iz Bizanca, ki je takrat še bil del evropskega civilizacijskega prostora. Kar je uvedlo slikarstvo z racionalno enovitostjo in izračunljivostjo evklidskega prostora v obliki perspektive, je razprlo popolnoma nove poglede na vsako reč, ki se je znašla v horizontu na novo rojenega renesančnega človeka. Odprtost in navdušenost nad novo dimenzijo odkritij, nad tem, kako se svet v novi perspektivi na novo odpira razumu, se je kot vihar širila po deželah Evrope in s sabo prinašala obrate na vseh nivojih: od tega, da so hitreje mapirali svet in s tem odpirali poti v neznano in razprli dogmatske predstave o svetu, preko tega, da so odpirali nove poglede v vesolje ter s tem bistveno zaznamovali izgubo centralne pozicije človeka v vesolju... pa vse do vpogleda v notranjost človeškega telesa in v mikro svet ter s tem obrate tako glede svobodne volje kot tudi glede vprašanja samega smisla in vprašanj eksistence...
Posledično se je odpirala pot v splošno sekularizacijo, nov način iskanja vzrokov in mehanizmov narave, kar je sprožilo tudi velika trenja med raziskovalci (ki so bili vsi izobraženi v zavetju krščanskih inštitucij) ter med samo cerkvijo. V času se je ta razkol povečeval in prišlo je do vedno bolj jasne zavrnitve tradicije in iskanja v smereh, v katerih bi razum lahko zamenjal večino pridobljenih kulturnih vzorcev. Po eni strani so šle razlage v smeri mehanicizma in razumskih poenostavitev zelo kompleksnih struktur medsebojih odnosov ljudi in narave, po drugi strani pa se je bilo nemogoče naslanjati na tisočletja stare tekste (biblije ali tudi sholastikov in filozofov), ker so nova odkritja prinašala zavest o tem, da so stvari mnogo kompleksnejše kot so videti na prvi pogled. (Odlično o tej temi npr. Hayek, "Usodna domišljavost"- kjer govori tudi o domišljavosti razuma in s tem celotnega razsvetljenstva z idejami, po katerih naj bi razum sam zmogel naloge, ki jih je prej stoletja in tisočletja opravljalo kup drugih človeških miselnih in socialnih "orodij", ki so se na nek evolucijski način izbrusile v delujoč sistem). V vsem tem vrvenju in iskanju pa je Evropa bila v bistvu popolnoma sama. Niti v Afriki, ne v Aziji niti v velikem turškem cesarstvu ali kjerkoli drugje ni bilo vzporednic, ki bi bile podobne tem velikim premikom. Evropska zavezanost k podobi, predstavi, projekcijam in projektom je bila v veliki meri stvar virtualnosti, stvar novih zmožnosti predstav in iskanj novih prispodob, novih formulacij (ali tudi formul) za ponovna redefiniranja predstav o svetu. Povsod drugje izven Evrope, po celi zemeljski obli pa so predstave ostale skoraj nedotaknjene in tisočletja stare, povezane z neposrednim, haptičnim občutkom. Evropska iztrganost iz konteksta toposa je vsem tem predstavam dala tudi neverjetno zmožnost čiste utopije, iskanja, ne-zavezanosti tukaj-zdaj in s tem odprtost k novemu (kar je lahko odlično, lahko pa tudi zelo slabo: projekt in projektil imata enak začetek, pa popolnoma drugačen konec) Tukaj se lahko neposredno navežem na naslednjo točko:

5. Temno razsvetljenstvo ali sence razsvetljenstva

Torej je po odkritju perspektive in začenjanju iskanja vzrokov za naše bivanje, naše občutke, načine dojemanja sveta in podobno, razsvetljenstvo prineslo še kup drugih reči, ki so imele dvojno naravo: po eni strani so prinašale v utečeno misel evropskega človeka hud nemir in najbrž tudi velike strahove, po drugi strani pa so odpirale nova obzorja racionalizma in povezav, s katerimi so lahko razložili kup stvari in jih razumeli kot naravne zakone, s katerimi lahko opreriramo in jih spravimo v dejavnost po naših načrtih in naši volji (torej neodvisno od Boga, tradicije ipd). To, kako sta povezana znanost in "delovanje" in s tem proizvajanje, izjemno dobro opisuje v enem delu knjige Vita activa filozofinja Hannah Arendt. 
Na podoben način opiše znanost tudi naš filozof Urbančič Izidor, ko pravi, da je znanost način neprenehnega delovanja človeka v smeri, da nam narava postane razpoložljiva za uvid in za novo razpoložljivost, s katero jo manipuliramo ter jo delamo uporabno. 
Ta del razsvetljenstva je prinesel s sabo kup novosti, ki niso bile le novosti v tehnološkem smislu, temveč je ta način mišljenja prodrl v vse pore zahodnega človeka. Razum je postal sredstvo, preko katerega smo navidez zmožni urejat vse dejavnosti, vsa razmerja in ki nam daje občutek, da nam je razpoložljivo vse, kar je bilo prej v domeni Boga in njegovih namestnikov na zemlji. Ta vidik "razumske" vere ali novega ateizma je pa prinesel s sabo kup nehotenih posledic, ki so bile že precej neposredno povezane s stvarmi, ki se nam dogajajo danes. Namreč v tem hitenju po racionalizaciji in razlagah sveta mimo svetosti in mimo božanskega, se je transcendenca prikradla v jezik in v misel kot nekaj, kar je očitno evolucijsko vgrajeno v človeka.. In to evolucijsko vgrajenost potrebe po transcendenci je nemogoče zavrnit ter nadomestiti z nečim racionalnim kot bi zamenjal avto za konja... V vseh racionalističnih filozofskih shemah se je namesto transcendence Boga, nebes, posmrtnega življenja ali enakosti pred Bogom začel pojavljati Duh, nadomestki božanskega v različnih oblikah psevdo-religioznih vzorcev, enakosti vseh ljudi kot neki danosti po sebi in podobno. (In prav pri tej "enakosti po sebi" bi se ustavil, saj en ključen stavek, ki je zaznamoval večstoletno zgodovino demokracije, vsebuje kup stvari, za katere danes bodisi vemo ali pa smo vsaj skeptični do njih, da so zastavljene napačno. To je stavek Thomasa Jeffersona iz ameriške Deklaracije o neodvisnosti: 

We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal, that they are endowed by their Creator with certain unalienable Rights, that among these are Life, Liberty and the Pursuit of Happiness. Če gremo od dela do dela stavka, vidimo, da smo v zelo problematičnem okolju:
We (kdo smo to "mi"?) hold these truths (kako je že s tem, "kaj je resnica"?) to be self evident (a ni treba resnico šele dokazovat?) that all men (women bi tu bile najbrž kar izključene, ker jih zanaša kar se tiče volitev: gender shift je v ZDA vsaj 10%) are equal (a res? Ker eni so veliki, drugi majhni, eni debeli, eni suhi, eni pametni eni neumni, eni so ženske eni moški itd), that they are endowed by their Creator (za katerega nimamo sicer še nobenega dokaza- razen v tem primeru, ko je namesto kreatorja kreatorinja, če bi lahko šteli v to kategorijo ženske, ki nas vse rodijo) with certain unalienable (neodtujljive? vsakdo ve, da če človeka ubiješ, mu v bistvu odtujiš vse na en mah) rights (a niso pravice bistveno povezane z dolžnostmi, ker sicer jih težko opredeliš kot pravice- so bolj podarjenosti) that among (torej jih bi naj bilo še veliko več?) these are Life (kot da bi bila pravica, da se vsako jajčece in vsak spermij razvije v človeka), Liberty (ki je poseben koncept "freedom", saj ni enako zavezan prostoru in skupnemu, temveč je veliko bolj nalepljen na libertarni ego-princip) and the Pursuit of Happiness (ok, naj si človek išče srečo ne glede na to, kje je, kaj dela in kakšen že je, pa čeprav je ubijalec in posiljevalec in pedofil?)... 

Take razlage, kot so vidne iz duha tega stavka, so bile humus za rast revolucij in utopičnih projektov (socializem, komunizem). In pri teh se je razvetljenstvo kazalo prav v tistem vidiku, ki so ga razsvetljenski filozofi najmanj hoteli, kajti vsi vidiki religioznosti so se prikradli nazaj, le tokrat v novih izvedbah, večinoma prikritih, včasih vpetih v nove oblike ateistične vere, a v vseh oblikah so se nove psevdo-religije želele odreči tradicije, kljub temu, da so strukturno nadaljevale enake sheme. Najbolj bogati ali kako drugače najbolj vplivni posamezniki so prevzeli vajeti družbe in v najboljših primerih je prišlo do plutokracij, v najslabših pa do komunističnih diktatur z milijoni in milijoni pobitih in zatiranih. In bolj kot so bile svetle predstave o svetu in bodočnosti, bolj temne so bile sence, ki so spremljale te utopične projekte.

6. Odkritje zgodovine kot samopoškodba

Zgodovinske netočnosti in mitologizacije imajo dva izvora: en izvor je ideološki, drugi izvor pa je vsekakor nekaj, kar nas ves čas preganja zaradi neke problematične lastnosti ozgodovinjanja, ki je specifično evropska. 
Namreč človeške združbe so skozi tisočletja zgodovinske dogodke spreminjale v mitološko shemo, ki je (skozi optiko eksistenčne nujnosti po večji povezanosti plemen, rodov, družin) imela predvsem funkcijo notranje homogenizacije neke združbe. Povedano preprosto: mitologija in kult sta različne želje in cilje posameznikov povezala z drugimi ljudmi in jih poenotila ter združila. 
Gre za evolucijsko dejstvo in praktično ni niti ene združbe ljudi na svetu, ki bi skozi evolucijo preživeli do današnjih dni brez vsaj nekakšne mitološke osnove, na kateri bazirajo rituali in kultna vsebina.
Bistveno pri mitologiji in kultu pa je to, kar vsaka kult-ura vsebuje in kar vsaki kulturi omogoča tisto notranje življenje, rast in kohezijo skupnosti, da ta ne razpade v manjše družinske zveze ali na kup posameznikov. Gre za dva načela:
1. etnično (torej rodovno, sorodstveno določeno) podstat religioznega občutenja, ki v svojem jedru predpostavlja vero kot prisotnost in pomoč prednikov družinske provenience ter splošno sorodstveno vez rodu v vseh pogledih. (Npr. skupno pradavno mati, očeta, skupno žival/rastlino pri totemističnih verah, skupno predništvo, ki je določeno z mitom).

2. etična (torej nravstvena, pri kateri različne sorodstvene skupnosti lahko sobivajo v skupnem prostoru in sicer na podlagi določenih moralnih zapovedi ali zakonov, ki predstavljajo podstat kot vpeljano razmerje med skupnim običajem in posameznikovim značajem skozi shemo nepisanih pravil ali kasneje pisanih zakonov in pravnih podlag. (In ethos v stari grščini dejansko pomeni hkrati običaj in značaj).

Če je prvi del (torej etnična zasnova) nekaj, kar nikjer ne umanjka, pa je drugi del podvržen razvoju in skozi zgodovino ni povsod prešel v pisane zakone ali pravne definicije tega, kako urejajo družbe svoje medsebojne odnose. Prvi pisni zakoniki, ki so nastali na področju Mezopotamije, so imeli vključena oba načela- bili so namenjeni tako etničnemu kot tudi etičnemu utrjevanju vezi v družbi.
Rahljanje teh dveh vezi se je zgodilo v času stare Grčije in sicer z dvemi bistvenimi spremembami, ki so bile (glede na tedanji svet) popolnoma drugačne od vsega, kar je poznano.
Prva novost je bila ta, da so stari Grki začeli izbirati vladarje in s tem popolnoma zavrgli utečene sheme, po kateri je vladar neposredni predstavnik mitoloških bitij, bogov, ki utemeljujejo religiozno shemo določene etnične skupine in je glede na to krvno, že s samim rojstvom, upravičen do prestola.
Druga novost pa je bila odvisna od prve, saj je z vstopom svobodnega človeka v agoro (in s tem v sam proces vladanja), nastopil človek v svojem zgodovinskem smislu kot nekdo, ki s svojim razumom, dejanji in politično voljo spreminja tok zgodovine. Tako so grški pisci Tukidid, Ksenofont in delno Herodot skušali zgodovino prikazat kot odločitve ljudi brez vmešavanja bogov. To raz-mitenje je bilo v stari Grčiji pospremljeno še z enim principom, ki ga je povzel Aristotel, a je zrasel na Sokratovih idejah: "Prijatelje imamo radi, a resnico bolj". 

Pri tem je šlo torej za razmejitev med dvema načeloma pri oblikovanju "skupnega", saj se etnično ni nujno več povezovalo z etičnim na način, ki so ga predpostavili miti in kult.  
Seveda moram poudariti, da se ti dve obliki se ne izključujeta. Nasprotno, mnogokrat se povezujeta v zapletenih povezavah. Toda dati prednost etičnemu pred etničnim pomeni bistveno drugače zasnovati družbo.
Gre za razkol med dvemi principi: prvi je korenito naravni princip, ki ga je Hamilton poimenoval sorodstveni izbor (kin selection) in ga utemeljil celo matematično, tako ga danes poznamo pod imenom Hamiltonov zakon, drugi princip pa je etos resnice, utemeljene v logosu, dokazu, nepristranskosti in argumentu. 
Gre torej za moč narave in altruizma sorodstvenih vezi ter rodu, ki predpostavlja argument moči proti moči razuma, logike in argumenta.

Nekateri narodi po Evropi so to prevzeli že skozi helenistični duh, ki je zavel preko Grčije in Rima (ter seveda preko vpliva Rima in rimskega prava kot osnovne kohezijske strukture imperija po Evropi, Mali Aziji in Severni Afriki), večina evropskih narodov pa po korakih in po posamičnih človeških prispevkih (ponekod verjetno tudi neodvisno od vplivov). Šele v renesansi, ko so preko razširjenega zanimanja za iskanje antičnih vzorcev začutili nek posebni duh raziskovanja in na nov način vzpostavili stik s predniki svoje grško-rimske kulture mimo dogmatičnih vzorcev sholastike, kakršni so stoletja omejevali misel zahoda, se je etos začel dvigovati nad etnični in kultni del kulture.
Vendar pri tem ne gre pozabiti, da se je etnična komponenta krščanstva utemeljevala predvsem preko tistega dela vere, ki ni bil neposredno vezan na biblijo, saj tako Stara kot Nova zaveza opisujeta mitologizirane zgodbe prednikov Judov in ne Evropejcev (celo tako je, da so v Stari Zavezi mnogokrat opisani predstavniki evropskih narodov kot slabi, kot sovražniki Judov in ko torej beremo Staro Zavezo, smo v poziciji, da svoje davne prednike vidimo kot negativne like v odnosu do piscev mitološkega biblijskega besedila. Hkrati pa se lahko zavedamo, da so nekateri od dogodkov popisani tudi na nemitološki način- zgodovinsko in torej bolj neutralno, brez vpletenosti mitoloških bitij in v iskanju vzrokov, posledic ter logičnosti in dokazov).
V tem smislu je že v samem jedru vpisan ta razkol med semitsko (bližnjevzhodno) naklonjenostjo čudežem, avtokraciji, patriarhalnim hierarhičnim vzorcem in med indoevropskim iskanjem vzrokov, racionaliziranjem in naklonjenostjo bolj razvejani oblastniški strukturi ter v določenimi meri tudi demokraciji.

Ko so Evropejci skušali nadomestiti mitologijo z zgodovino, so izgubili tisti vidik religiozne (mitološke) misli, preko katere se etnične skupine združujejo in se povežejo s svojimi predniki, med sabo in s svojimi nasledniki v veliko močnejšo enotno silo kot pa takrat, če se mitologija spremeni v suhoparno in največkrat niti malo spektakularno iskanje resnice o nekem dogodku... In kolikor je to bilo osvobajajoče, kakor je osvobajajoča vsaka resnica zaradi razkritja in jasnine, ki jo prinese, toliko je to prinašalo s sabo tudi nek drugi, veliko bolj problematični vidik. 
Ta vidik je zarezal, razprl rano, ki se je zgodila evropskim narodom in je bila med najbolj zanimivimi in hkrati najbolj nevarnimi rečmi, ki so jih odprli v svoji zgodovini. Namreč ta rana ni bila le tista, ki je omogočila vpogled v krvavo resnico drobovja in notranjih struktur lastnih zgodovin, temveč je omogočila tudi vpeljavo navideznih zdravil.
Osvobajanje posameznikovega potenciala ozgodovinjanja sveta, raz-mitenje in prelaganje svobode kot lastne odgovornosti na svoja ramena, prevzetje pogleda, ki ga je v vseh drugih kulturah imel le Bog ali kakšno božansko bitje... vse to so premiki, ki spominjajo na zgodbo o Titanih, a so (bili) v zgodovini Evrope zgolj zgodba o ljudeh... 
In prav ti so imeli (in še imajo) evolucijsko pridobljeno potrebo in željo po mitološki zgradbi sveta, po kultu, ki naj bo jedro kulture, po re-ligiji (pomen: povezati na novo), ki bi združila razpadajoči in odtujen svet posameznikov in njihovih zgodovinskih vlog ter po božjih poteh, ki bi jih razrešil njihove titanske teže odgovornosti...

In prav v to zarezo se je umestilo kup novih kultov, od katerih pa so bili najbolj neposredno uspešni tisti, ki so bili najbolj "prilagojeni" indoevropskim biološko pogojenim (evolucijsko psihološkim) lastnostim evropskih etnij. In pri tem je vsekakor pomagalo tudi to, da so v tem delu imele etnije, ki so prihajale (ali so bile vključene v te prostore z osvajalskimi pohodi evropskih etnij), tudi same korist od razširjanja svojih kultov. Od tod kup skoraj nelogičnih "zahtev" kristjanov za čas, ko je bilo vse odvisno od vojne in zmage, ko je bila zmaga ali poraz hkrati usodna za ves tvoj rod- bodo postali sužnji ali gospodarji? Pri tem je krščanstvo kot eno najbolj uspešnih v času po Helenističnem obdobju v Grčiji, Mali Aziji in S. Afriki in po začetnem obdobju Rima, prednjačilo. Naj naštejem nekaj ključnih momentov: 
- zahteve po (univerzalni, ne le etnično določeni) ljubezni do svojega bližnjega in
- do svojih sovražnikov, 
- iskanje entelehije kot nasprotja brezciljne in v odprtost časa zazrte zgodovine,
- odsotnost prastarih kultnih pobojev (žrtvovanj otrok) in skritost teh v simbolnem redu hostije, žrtve Kristusa in zgodb o Abrahamu
- utelešenje Jezusa
- ostanek mnogoboštva v trojni naravi (tri osebe) Boga ter v svetnikih, ki so nekakšna utelešenja božanskih principov skozi nadčloveške napore že vrojene evropske samokontrole
- prehajanja
- nastaviti drugo lice

vse to so deli, ki so se navezali na življenjsko prakso grških, pa tudi še kakšnih drugih indoevropskih etnij že davno pred krščanstvom: namreč zlato pravilo iz mita Mahabharata ("...obravnavaj druge kot obravnavaš sebe"- s kasnejšim odmevom v grškem in rimskem pravnem redu), etično obravnavanje svojih sovražnikov (npr. etični problem Arjune iz Bagavath Gite ali antične obravnave premaganih narodov in njihova dokaj hitra vključitev v pravno strukturo države, zanimivo in večplastno obravnavanje sužnjev, ki so lahko postali osvobojeni in polnopravni državljani, filozofske šole z izrazito egalitarno noto- npr. stoiki...), izpolnjenost življenjskega ciklusa nenehnih rojstev v Brahmanu in odsotnost večine oblik žrtvovanja ljudi (npr. Ifigenija, ki naj bi jo žrtvoval njen oče Agamemnon in jo je Artemida zamenjala s srno), utelešenje bogov... V celotnem indoevropskem prostoru so bogovi nemalokrat v človeškem obzorju bodisi kot ljubimci/ke, voajerji ali pa preizkuševalci človeške gostoljubnosti (Filemon in Baukis) a v tem počlovečenem stanju ohranjajo svojo božansko moč.
Hkrati s tem pa je prišlo do zahteve po nastavljanju drugega lica. Ta del je vsekakor dokaj nov element, čeprav bi lahko rekli, da podobno držo, le da precej bolj premišljeno in precej bolj vpeto v zgodovino, pokaže Sokrat ob tem, ko ga obtožijo "kvarjenja mladih ljudi". Res se brani (in v tem smislu je njegova drža povezana z branjenjem etičnih osnov družbenega tkiva ter posledično pravnih osnov države). Hkrati pa nastavi drugo lice, saj ne naredi nič drugega, kot to, kar mu zagotavlja sama struktura polisa in agore kot prostora skupnega. Noče v izgnanstvo, saj bi moral iti iz prostora civilizacije v prostor barbarstva in noče drugih rešitev (pobega, korupcije ipd), ki niso del visoko civiliziranega demokratičnega dialoga in pravne strukture, utemeljene v zakonih in etiki kot razmerju med običajem in značajem. 
Raje spije strup ter vzpostavi podobno žrtev kot jo 500 let kasneje vzpostavi Kristus. In celo zagovarja svoje delo preko tega, da mu nekatere stvari narekuje "notranje božanstvo" (daimon). Toda njegova smrt kljub temu ni zavezujoča v mitološko kultnem smislu, saj jo Sokrat postavi v območje logosa in jo argumentira v filozofskem smislu zaveze resnici (Pilatovo vprašanje Kaj je resnica? je tu na mestu) in torej posredno tudi zgodovini kot vpletenosti resnice v časovno prostorski kontinuum človeške zavesti.



7. izvori zgodovinskih (ne)točnosti in miti o islamu v zahodni civilizaciji
V prejšnji točki sem skušal pokazati, da je odkritje zgodovine kot iskanja resnice nekega dogodka v preteklem času nekakšna "poškodba" za tako družbo, saj taka družba nima več neposrednega jedra in psihološkega vodnjaka za posameznike, da bi se napajali iz mitološke razsežnosti "skupnega" kulta in se zaradi tega ne more poenotiti do mere, ki je nujna v času krize, napada, nesreč ipd..
Hkrati pa imamo ljudje vse skupne prednike iz samih takih družb, ki so imele religiozno in kultno življenje za nek svoj osnovni motiv in so z njim in najbrž tudi zaradi njega sploh preživele. Ta ključ preživetja ni dopuščal morebitnim ne-kult-urnim (torej brez kulta) združbam ljudi, da bi sploh preživele in se ohranile v času. In take združbe, če so bile, so izumrle; jih ni najti nikjer na zemeljski obli. 
"Če se ne postaviš za nekaj, padeš za karkoli", je rekel Gordon A. Eadie in ta rek kaže na to, kar se zgodi, če se skupni mit razpusti in se namesto njega uvede zgodovina pa se zaradi tega nek narod ne zmore več poenotit v kultnem in posledično kulturnem smislu.
A tudi to ni tako preprosto, saj ima tudi zgodovinjenje in iskanje resnice svoj kultni in torej svoj religiozni značaj. To vsekakor lahko zaznamo v evropski novoveški civilizaciji, ki je v dolgih stoletjih uspela privest v sobivanja krščanstvo, ki ga je razlahljala z vpeljevo grške mitologije v renesančnih, baročnih in klasicističnih časih, s filozofijo racionalnih kategorij, logiko in obenem tudi z novoveško znanostjo, v kateri špekulacije o bogu nimajo več ravno najbolj pomembne vloge... 
Ko torej mislimo izvore zgodovinskih netočnosti in mitologij v dojemanju sveta, smo vedno v dvojni dispoziciji: ena je ta, po kateri se trudimo misliti in ozgodovinjati na podlagi mnogih dokazov, virov, pričevanj in logike, druga pa je mitološka, s katero se nikoli nismo razšli in ki je vedno v našem obzorju čutov, misli in občutkov, saj je zelo verjetno vgrajena v naš "hardware".
Ko torej iščemo izvore zgodovinskih netočnosti in mitologizacij islama v našem okolju, je drug izvor prav v tem delu naše "hardware" potrebe po mitu, po tem, da stvari nimajo le racionalne temelje, temveč imajo še višji, duhovni, transcendentalni smisel in tvorijo neko jedro, okoli katerega se v vsakem trenutku lahko začne napletati mit kot simbol in kult, povezan z neštetimi mitološkimi zgodbami iz preteklosti. Gre za nek užitek samousklajenosti z našo potrebo po mitu in smo včasih pripravljeni verjeti v zgodbice, ki ne zdržijo zgodovinskega preverjanja, četudi se tega lahko zavedamo. Nekako podobno temu, ko sredi hujšanja stopimo k hladilniku in potešimo svoje neznanske potrebe po sladkarijah... četudi vemo, da to ni v redu.
Naj naštejem nekaj mitov glede islama, ki jih imamo za "zgodovino", pa to nima skoraj nobene zveze z zgodovino (linki so poleg za preverjanje, saj pri hitrem pregledu pride do posplošitev)

1. arabske številke in koncept ničle
Večina nas se je v šoli učila, da smo obliko številk dobili od arabcev in se zaradi tega naše številke imenujejo arabske. Toda dejstvo je, da so arabci sami prevzeli števila od indijskih matematikov in prav tako koncept števila 0 (o številih več tukaj in o konceptu ničle tukaj ali tukaj)

2. romantična ljubezen, haremi, čutnost (1001 noč, Taj Mahal..) Večina nas pri omembi haremov pozablja, da so haremi bili namenjeni izključno zadovoljevanju seksualnih potreb (in ob tem seveda tudi za čimvečje število rojstev potomcev) islamskega moškega iz višjega družbenega sloja. V haremih so bile (in so ponekod še) mnogokrat sužnje, ki so jih kupili ali zasužnjili v vojnah- večino pa po afriških deželah, kjer so vzpostavili trgovino s sužnji. Otroci, rojeni takim sužnjam, so bili obravnavani kot sužnji (opis pri naslednji točki).
Prav tako pozabljamo, da je pri zgodbah 1001 noči šlo za osnovno zgodbo, pri kateri si je glavna junakinja reševala golo življenje s pripovedovanjem zgodb, saj bi jo sicer sultan ubil takoj po prvi preživeti noči z njo. Romantične predstave evropskih bralcev si (ob zgodovini romantiziranja ženske kot "dame" že od trubadurskih časov dalje) težko naslikajo podobo skrajno nasilnega sultana, ki po vsaki prespani noči z devico to dekle brezčutno ubije in ukaže, da mu pripeljejo novo.

3. sužnji
Arabci in islamske države nasploh so skozi stoletja zasužnjile okrog 28 milijonov afriških prebivalcev iz različnih območij. Različni viri so zelo različni in kažejo na zelo različne številke, a vendarle se je treba zavedati, da je take velike številke zelo težko preverjati, saj je bilo na poteh preko Sahare ali po dolgih in napornih poteh do bližnjega vzhoda mrtvih celo do 80% zasužnjenih ljudi. Ob tem se je treba zavedati še tega, da za razliko od ameriških ali angleških sužnjelastniških družb arabske družbe niso imele "zgodovine", o čemer sem pisal zgoraj. Ni bilo ljudi, kakršen je bil npr. Bartolome de Las Casas, ki bi se sklicevali na svete knjige pri obsojanju suženjstva in ni bilo avtoritet, kakršna je bil papež v Rimu, da bi lahko nekdo kot Bartolome, preko hierarhične ureditve vplival na tako pomembne odločitve glede ravnanja s sužnji. Prav tako v tem svetu ni zgodovine, ki bi bolj natančno popisovala dogodke, jih skušala uredit ne glede na mitološko in etnično pripadnost skupini in na ta način spomniti zanamce, kakšna dejanja so dejansko zagrešili. Namesto zgodovine je le mit in okrog mita nepreverjene zgodbe, ki že v naslednjem hipu olepšajo vse, kar je naredil naš vladar in kar se je naredilo v imenu "našega" boga...

Pomembno je spomniti, da so islamski zavojevalci zasužnjevali tudi ogromno ljudi iz Evrope- spomnimo se le naših janičarjev..

Arabci so bili tudi največji dobavitelji sužnjev za evropske države in Ameriko, a so v Evropi in ZDA tudi prvi pravno formalno in v vseh pogledih ukinili sužnjelastništvo do te mere, da se danes sužnjelastništvo obravnava kot kaznivo dejanje. Za razliko od tega je v nekaterih arabskih državah sužnjelastništvo del šeriatskega prava in obstaja še danes. 

Morda je dobro omeniti še to, da je v arabskih državah izredno malo temnopoltih, čeravno so imeli veliko sužnjev, saj so praktično vse moške skopili, ženske pa so imeli za spolne sužnje. Enako so obravnavali vsak naslednji rod in če je prišlo do otrok med arabskimi lastniki in sužnjami, so večino teh otrok pobili že takoj po rojstvu ali pa jih obravnavali kot druge sužnje.


3. ne/nasilje
Evropski svet ni po nasilju ali nenasilju prav nič posebnega in vsi vemo, da je Evropa (zahod) bila izhodišče marsikaterega nasilnega pohoda, genocidnega dejanja. Vendar pa je večina teh dejanj in pohodov popisanih, evidentiranih in zgodovinarji iščejo dokaze in preverjajo dejstva, iščejo razlage za taka dejanja in preštevajo mrtve, raziskujejo načine umorov itd. Za razliko od večine drugih etnij, v katerih je prihajalo do podobnih reči, so naša (evropska) nasilna dejanja evidentirana in imamo zato občutek, da tako po številu pobojev kot tudi po drugih merilih za krutosti, evropski narodi prednjačimo pred vsem ostalim svetom. In ker smo edini to dokumentirali ter opisovali, so v to prepričani tudi drugi narodi. Toda pri tem je kup slabo evidentiranih nasilnih dejanj drugih etničnih skupin s svojimi miti popolnoma zakril genocide, ki so jih te etnične skupine zagrešile.
Islamski kalifati in osvajalci so npr. zagrešili enega največjih genocidov na svetu, pa o njem ne vemo praktično nič: od 10. do 16. stoletja so arabski osvajalci pobili okrog 80 milijonov Hindujcev. Ob tem naj spomnimo, da je islam zasedel in iztrebil krščanstvo (pa tudi genetsko izpodrinil večino potomcev narodov, ki so naseljevali S. Afriko, izvedel en največjih genocidov nad Armenci, podatke o drugih delih Afrike, deželah bolj v notranjosti Azije (Perzija, Pakistan, Afganistan, o kateri sem pisal zgoraj pri obravnavi suženjstva, pa je sploh težko dobiti, saj so mitološke sheme sproti zakrivale to, kar bi narod z zgodovino dokumentiral in razkril. Danes veliko ljudi sploh ne ve, da je bila severna Afrika krščanska, da je bil Damask eno od krščanskih intelektualnih središč, da je imela Perzija (Iran) pred islamizacijo svojo vero, saj so islamski zavojevalci tako zelo dotolkli prebivalstvo, da se včasih niso ohranili niti materialni, niti duhovni ostanki.)

5. znanost, tehnika in filozofija
En od mitov, ki smo jih v Evropi sprejeli brez bistvenega razmisleka, je tudi mitska modrost sufijev, arabskih mislecev, njihova magična komponenta ter velik napredek v znanosti nasploh s strani islamskih znanstvenikov.
V knjigi Human Acomplishment Charles Murray ugotovi, da je večino največjih odkritij in premikov v vseh področjih znanosti in tehnologije (prav tako v področjih umetnosti) naredila zahodna civilizacija. Velikanska razlika med zahodnimi znanstveniki, tehnologi in prav tako filozofi ter med tem, kar je v skupni človeški zaklad znanja prineslo arabsko in splošno islamsko znanje, je tako velikanski, da se mitologizacija islamskih vidcev in vedcev bolj poda v knjigo pravljic kot pa v vsako malo resnejšo analizo teh vprašanj.
Je pa vsekakor pomembno to, kar so v glavnem odkrili v islamskem zlatem obdobju na področju matematike, fizike in astronomije. Pri tem velja omeniti še nekaj, česar se bom moral prej kot slej dotakniti, da je bil velik del znanstvenikov, ki so pomembno doprinesli k znanju, perzijskega in ne arabskega izvora.

6. medicina
Prav tako se tudi na področju medicine skriva enaka past mitologizacij, ki tudi danes ne pojenjajo, čeravno so mnogo bolj usmerjene v kitajske alternativne medicinske prijeme ali pa k homeopatskim ter drugi alternativnim oblikam, ki bi naj daleč prekašali zahodno medicino, polno "pokvarjenih prijemov monopolističnih velikih farmacevtskih korporacij"... In vendar je zahodni človek prav zaradi svojih izumov, izboljšav, organizacij in cepljenj tako rekoč izkoreninil nekaj hujših bolezni, povečal pričakovano življenjsko dobo (tudi v področjih Afrike, Azije ipd), uredil dobavo preko trgovine in urejenih razmerij med zdravniki in lekarnami, da bi se čimmanj teh zdravil zlorabljalo v drugačne namene itd itd...
V arabskem in islamskem svetu je medicinski napredek bil res pičel, pa še ta je večinoma izhajal iz nadaljevanja odkritij in principov, ki so jih razvili na področjih grške, rimske civilizacije, ki jo je islam zavzemal od 6. stoletja dalje, saj so šele prevodi antičnih del prinesli začetek razvoja na vseh področjih.

7. arhitektura
Čeravno imamo islamsko arhitekturo za nekaj res vrhunskega, so dosežki tudi v tem področju podobni kot v drugih primerih: v glavnini so nadaljevanje tega, kar je v islamiziranih območjih že obstajalo iz obdobja grške in rimske civilizacije. Ali pa je nastalo v področjih večinskega Perzijskega, Hindujskega ali bizantinsko-krščanskega prebivalstva, saj so mnoge od teh zgradb gradili mojstri iz Bizanca. Najbolj eklatanten je primer Hagie Sofie, ki je nastala kot patriarhalna krščanska cerkev le v petih letih in je bila okrog 1000 let največja krščanska bazilika sploh- njena kupola pa je dobila tekmece šele v času pozne renesanse. Ko so Turki zasedli Bizanc, so jo preuredili v mošejo. Prav tako je mošeja v Jeruzalemu kot ena bolj pomembnih islamskih stavb bila zgrajena s strani bizantinskih graditeljev. Tudi Taj Mahal kaže značilnosti hindujske in perzijske arhitekture (glavni arhitekt je bil Perzijec).
Je pa v oblikovnem smislu arabski stil (predvsem abstraktni okraski zaradi prepovedi podobe) zelo vplival na arhitekturo v Španiji, saj so jo Arabci zasedli v 8. stoletju in jo imeli pod svojo oblastjo do 1492.

8. ženska enakopravnost (kljub zakritosti?)Taj Mahal, ki ga omenjam, je odlično izhodišče za vpogled romantizacijo ljubezni, kakršno so v to delo in iz daljave časa ter prostora lahko v islam projicirali Evropejci. Dogovorjene poroke bile v Evropi nekaj, kar je sprožalo kup frustracij in razlike med sloji bile povod za nešteto umetniških interpretacij vsaj od trubadurske lirike iz 12. stoletja. Ravno tako so se ideje enakosti med spoloma, ki so jih trubadurji in drugi umetniki sprožili s svojimi pesnitvami, zarezale v evropsko mentaliteto do take globine, da so celo ljudske pripovedke polne romantičnih ljubezni med princi in preprostimi deklinami, med kraljičnami in hlapčki... Grško-rimske navade monogamije, ki so jo Evropejci obdržali tudi v času pokristjanjevanja (v Stari Zavezi je mnogoženstvo dokaj običajno), so vsekakor bile temelj za drugačen pogled na razmerje med spoloma.
Neolitske bližnjevzhodne družbe so bile večinoma izrazito patriarhalne in iz teh vzorcev izhajajo tudi verske sheme, v katerih so imele ženske izrazito podrejeno vlogo. Seveda je šlo za nenehna vojskovanja, ki so bila posledica večje naseljenosti, velikih cesarstev, obrambe rodne zemlje, načinov pridobivanja delovne sile (sužnjev) ipd, in pri tem so ženske bile v naravno mnogo bolj občutljivem položaju, saj je šlo za gola preživetja plemen in družb. Mnoga od teh plemen niso preživela ravno zaradi njihovih premalo "patriarhalnih" in premalo vojaških običajev (zanimiv je primer Etruščanov)...
Dvig islama v 6. stoletju našega štetja je s sabo prinesel izrazito vojaško, plemensko logiko. In sicer do te mere, da se že lahko upravičeno vprašamo, koliko je ta religija sploh še stvar vere v transcendentalno počelo sveta in človeške duše, koliko pa morda gre za politično ideologijo, ki v totalitarnem smislu določa vse človeške dejavnosti: od načina hranjenja, dela, spanja.. do intimnih odnosov in socialnih razmerij.
V tem smislu je tudi izključenost žensk dvojno kodirana: najprej kot motnja v vojaško strukturirani družbeni shemi, potem pa še kot motnja v religioznem smislu, saj so že v izhodišču (v ključnem navodilu, Koranu) obravnavane kot manj vredne, čeravno se to vidi le v določenih delih- npr. v tem, da kot priče nimajo enake teže kot moški in da so praktično izključene iz rituala. Na podoben način se to vidi tudi v navodilih Korana, da žena mora vedno in praktično za vse, kar se tiče javnega življenja, imeti navodilo in dovoljenje svojega moža in torej implicitno ne odloča o ničemer samostojno.
9. navodila, pranje možgan in pravni sistem

Slovenci imamo pisatelja, ki je med prvimi presenetljivo natančno popisal potek pravnja možgan in način popolne podvrženosti določeni idejni shemi: to je Vladimir Bartol, ki je v knjigi Alamut do potankosti razdelal sheme in tudi registre čustvenih in psiholoških sprožilcev, preko katerih so vojake islama pripravili na popolno ubogljivost in slepo vero v onostransko srečanje z Alahom ter devicami.
Islam je ta način uporabljal skozi stoletja njihovega brezkompromisnega zasedanja novih in novih prostorov in pri tem (za razliko od starega Rima ali evropskih kolonizatorskih držav) ni bil niti malo "krščanski" ali pravno korekten v svoji neusmiljeni ostrini islamiziranja. 
Še v najbolj "liberalnih" obdobjih njihovih zmag in zasedb so po vaseh natikali ljudi na kole (če beremo Iva Andrića, ki je dobro opisal taka stanja v Bosni), jim rezali glave in najmanj, kar se je godilo vernikom drugih ver je to, da so kot "dhimi-ji" postali drugorazredni državljani. Morali so plačevati poseben davek ter so bili del pravnega sistema šerijatskega prava na način, ki je vzpodbujal spreobrnitev v islam. To pomeni, da se niso mogli pritožiti na praktično nobeno reč, ki bi jim jo lahko povzročili muslimani, saj na sodišču niso mogli nastopiti kot priče- podobno kot ženske. Prav tako je bilo onemogočeno njihovo dedovanje s strani muslimanov ali v pa prid muslimanom (s tem se je vzpodbujalo spreobrnitev), prav tako pa so omejevali njihove verske in druge simbolne izkaze identitete.
Nove raziskave možgan omogočajo dokaj podrobno razlago tega, kaj se zgodi, ko se nam možgani razvijajo in kako se razvijajo preko mnogih ponovitev določenega giba, besede ali druge akcije oziroma preko tega, kako se na naše telo in sistem čutov vpliva in kako to možgani procesirajo. Nenehno ponavljanje določenega giba, ponavljanje določenih besed, vsebin, človeka zaznamuje in mu vtisne v spomin (saj skoraj dobesedno zvari sinapse nevronov v utečene poti za električne impulze) oziroma v set miselnih vzorcev do te mere, da se pri nadaljnjih ponavaljanjih praktično izključi zavest. Na podoben način se naučimo hodit, govorit, skozi tako ponavljanje na nas vplivajo reklame ali pa ideologija.
Pri tem nam pri učenju jezika "pomaga" evolucijska predpriprava: v določenem obdobju so naši možgani pripravljeni do te mere, da se na ta abstraktni umski "jezik" ali "umščino", ki ima že strukturne nastavke sinaptičnih povezav, "prilepi" tisti jezik, ki je določen s kulturo, v kateri se rodimo (o tem izjemno zanimivo v Kako deluje um Stevena Pinkerja). Ravno tako je vedno bolj jasno, da je tudi religiozno občutenje otrok predpripravljena evolucijska shema, ki se v določeni kulturi strukturira glede na njihove običaje in vzorce.

Ko torej primerjamo evropsko, zahodno civilizacijo, ki s svojimi predpostavkami o "tabuli rasi" in "plemenitem divjaku" prepušča otroško domišljijo veliko večji svobodi kot so jo prepuščali našim pradedom ali pa kot jo prepuščajo otrokom in odraslim v islamskem svetu, se zgodijo posledice, s katerimi se soočamo danes. Namreč zahodna mladina nima sistema religioznih navad, v katerih bi se strukturiral njihov moralni sistem konsistentno, usklajeno po celotni kulturi, temveč se ta razvija v veliki meri glede na različna mikro okolja, glede na družinske vrednostne sisteme, vplive sovrstnikov, naključij... V islamskem svetu je ta prežetost življenja z versko zelo določenim ritmom, rutino, vrednostnim sistemom, nenehnimi ponavljanji istih vzorcev in načini učenja popolnoma drugačna. 
Otroci in posledično odrasli iz teh družinskih okolij, iz šol, v katerih "so obravnavani" po starih principih in navodilih iz Korana, ki v bistvu določa praktično vse delovanje življenja kot sistem navodil, so torej v tem miselnem jedru popolnoma drugačni od naših otrok in predvsem odraslih.
Delno podobne principe, ki so jih implementirali v času pred renesančne Evrope in so se postopoma spreminjali z vplivi renesanse, racionalizma, razsvetljenstva in sodobnih teorij, je sodobna zahodna pedagogika praktično ukinila že vsaj pred 100 leti. 
Prav tako pa religiozni rituali in religija kot nek bistven, osrednji del človekovega življenja, v zahodnem svetu že dolgo nima več takega pomena in mesta v posameznikovem (kaj šele socialnem) življenju, kot je to v muslimanskem svetu.
Ko beremo Koran iz naše, zahodne perspektive, dobimo občutek, da gre za knjigo navodil in niti ne toliko knjigo nekega globljega stanja meditacije, premisleka o smiselnosti, svobodi, pomenskih razsežnostih naših dejanj v odnosu do najvišjega, transcendentalnega bitja. Navodila so velikokrat boleče konkretna, v njih ni prav veliko maneverskega prostora za metaforiko in simbolne interpretacije. In če cela družba dela vse po teh navodilih, je logična posledica taka družba, da niti ne ceni (osebne) svobode oziroma nečesa, kar se odmika od navodil zaradi individualnih posebnosti ali kreativnosti. In prav tako tega ne odobrava: prej lahko vidimo, da se vsak tak poskus skuša zatreti.
Če pogledamo na velike dosežke islama v katerikoli smeri ali stroki, vidimo, da gre za redke posameznike, mnogokrat celo obsojene s strani njihovih okolij, včasih z zatočiščem na zahodu, saj bi doma bili morda celo mrtvi (Salman Rushdie je en najbolj znanih, npr.)


8. teorije zarote in sodelovanja


Zadnja od vsebin te kratke analize ob robu migrantske krize je pravzaprav tista, ki bi morala biti prva, kajti nekaj je vsekakor vodilna nit tega, kar se dogaja: po vseh medijih in družabnih omrežjih je kup teorij, ki razkrivajo zarote in "resnice" o različnih "pravih razlogih". 

Toda kaj je sploh to- zarota, konspiracija? 
Ste bili kdaj del konspiracije?
Ste kdaj npr. "špricali" šolsko uro, pa ste to predhodno uskladili z drugimi sošolci? V tem primeru ste bili del konspiracije.
Ste kdaj "špricali" uro, pa tega prej niste uskladili z drugimi? Npr. ste prišli pred razred in videli, da ni nikogar in ste takoj pomislili, da so se že prej dogovorili za skupinsko špricanje? 
Ali ste bili tudi v tem primeru del konspiracije? Mislite, da ne? Vedeli ste, da je najbrž stvar usklajena, čeravno niste bili neposredno poleg in vedeli ste, da boste od tega imeli vsaj prosto uro. 

In še daleč najbolj pomembno: vedeli ste, da vas bodo sošolci zmerjali in izključevali iz nadaljnjega druženja, če ne boste tudi vi sodelovali v tej "konspiraciji". In paradoks: tudi učitelji bodo do vas imeli mešane občutke...

Kje se torej končajo dogovori med gručami ljudi pri usklajevanjih njihovih medsebojnih interesov in kje se začne "zarota"? 
Ko govorimo o konspirativnih dogovorih, moramo imeti v mislih tudi primere, kot je zadnji. Prav ti primeri so najbolj pogosta oblika "konspiracije". Konspirativni dogovori ne potekajo v velikih dvoranah s tisoči "delegatov" ali somišljenikov, ki se v odprtih pogovorih dogovarjajo za neko določeno akcijo ali reakcijo. Potekajo v manjših skupinah, ljudje se med sabo dokaj dobro poznajo in si zaupajo. Organizirani so v skupnem, na primer med prijatelji (ki si zato dobro zaupajo) ali pa med tistimi, ki imajo skupen interes in so drug pred drugim zavarovani preko nečesa tretjega (lahko so prijatelji prijateljev, lahko dobro vedo za kakšne nezakonite posle drug drugega ali pa so člani "famiglie" kot mafijci, ki  vedo, da se v slučaju izdaje ne bodo izvlekli živi).
V vseh teh primerih pa drugi ljudje, ki bodo le sledili (kot ste morda vi sledili nekaj ljudem pri dogovoru o tem, da boste "špricali" eno uro pouka) in se k temu pridružili preko različnih dejavnikov, niso nujno del notranje mreže. Lahko so si v sorodu, lahko so širši krog prijateljev, lahko so družinsko, etnično, narodnostno zainteresirani, da se pridružijo neki narodni vstaji ali odcepitvi od večjih enot (primer slovenske odcepitve je lep primer tega), lahko pa preprosto čutijo neko drugo obliko pripadnosti in se zaradi tega samodejno odločajo za podporo takemu "projektu".

Če je Baudrillard v osemdesetih v knjigi Simulacija in simulakrum govoril o zaroti kot splošnem stanju postmodernistične medijske simulacije realnosti, v kateri se vse dogaja le kot medijska slika prikrivanja nečesa, kar je skrito "nekje zadaj", se je danes marsikaj od tega uresničilo do te mere, da se pozna v naših življenjih zelo nazorno, skoraj boleče... 
V osemdesetih je bila zarota po medijih nekaj, kar je prisotno povsod in zaradi tega hkrati nikjer in navadili smo se, da je zarota nekaj, kar v bistvu ne obstaja. Je mit in megla, ki se nikoli in nikjer ne materializira. Je vedno prisoten sum, nekakšna osebna, a sistemsko pogojena paranoična motnja, s katero se sploh ne moremo soočiti, saj ni nikoli niti moteča, ker ne gre zame (kamere so postavljene tudi za druge, opazujejo me skupaj z drugimi), temveč gre za nekaj splošnega, množičnega. Gre za sistemsko urejen svet suma in vseprisotne zarote, ki pa je praktično nedokazljiva... 
A danes se je vrh ledene gore pokazal v realnem. Poznamo del mesta, v katerega ne moremo več. Smo ostali na cesti v avtu, ker smo na poti v službo naleteli na stotine vernikov, ki se klanjaju Alahu sredi ulice. Osebno poznamo ljudi, ki živijo poleg begunskega centra in si ne upajo svoje otroke spustiti v šolo same... Iz medijev se je preselilo v družabna omrežja, v neposredna pričevanja, kratke posnetke našega prijatelja, ki živi v bližini ali je bil priča ali pa so njegovo ženo otipavali sredi ulice...
Preselilo se je na mejne prehode, med praznovanja za Silvestrovo po nemških mestih, na ulice Pariza, Hamburga, Bruslja, Londona... Že na prvi pogled lahko vidimo, kako se zarota pozna po oboroženih policajih v vseh bolj obremenjenih evropskih in ameriških mestih, kako se zarota uteleša v žičnatih ograjah, kako se zarota vidi v sfiženem poskusu tako imenovane "integracije". 

Toda kljub vsemu je ta vidni del le vrh ledene gore.

In ni nam jasno, zakaj večina medijev ne poroča tako, da bi vsaj približno ostajali v okviru tega, kar nam govorijo recimo statistični podatki: npr., da bi poleg dolgih in srce parajočih posnetkov otročkov z mamicami vsaj približno skušali pokazat tudi velike kolone mladih moških, ki maširajo čez polja?  Da bi poleg ljudi z napisi "spustite nas notri" ali pa "Evropa je kriva" pokazali tudi jezne akcije migrantov, kako iz začasnih migrantskih centrov preko balkonov mečejo opremo ali kako delajo selfije z gorečim ozadjem begunskega šotorišča, ki so ga sami zažgali... Toda ne,v medijih tega skorajda ne bomo videli, časovna razporeditev medijskega prostora je podobna Munzenbergovemu principu medijske manipulacije. Posnetke, ki so resnično grozni, pa bomo dobili od naših prijateljev preko maila ali preko Facebooka in še pri teh se bo včasih zalomilo, saj uradni Facebook želi ostajat politično korekten in briše marsikateri prispevek.

Tisto, kar mene najbolj preseneča, pa je velika zagnanost določenih skupin, ki  so po eni strani mešanica ideološko opredeljenih ljudi, po drugi pa so mnogi med njimi tudi nacionalno povezani v nekem precej strastnem boju... Kot bi šlo za neke vrste misijonarsko nalogo, religiozno željo po ultra-pravičnosti, egalitarizmu posebne vrste, iskanju tistega rajskega stanja, ki ga lahko slutimo v blodnih opisih komunizma kot zadnjega stadija brezzgodovinske izpolnitve, telosa človeške vrste...

In večina takih tekstov prihaja od ideoloških dedičev ljudi, ki so v evropski kulturi začeli vzpostavljati nekakšno "kulturno hegemonijo", kakršno je v svojih tekstih opisoval italjanski komunist Gramsci, le da je ta "kulturna hegemonija" uresničeno utelešenje njegove želje po "delavski inteligenci", vsa prežeta z marksističnim jezikom frankfurtske šole in nanjo prilepljene psihoanalize ter polna čudne mešanice skrajnega "patološkega" altruizma in strastnega sovraštva.
Kulturna hegemonija, ki vlada v današnjem medijskem svetu, je ostanek velike zgodbe komunizma in "revolucionarne zmage nad kapitalizmom" (danes "neo-liberalizmom"), in jo vodijo ideološki dediči komunističnih teženj, Kulturno hegemonijo spoznamo po gorečem navijanju za človekovo krivdo glede učinka tople grede, spoznamo jo po strastnem zavzemanju za brezmejnost Evrope (in boječe tudi "sveta", ker se o določenih delih sveta ne govori), po tem, da sta Evropa in zahod kriva za praktično vse gorje vseh narodov po svetu, po tem, da se imamo belci za nad-raso in smo zaradi tega fašisti ali nacisti (nikoli npr. ne uporabijo termina "nacional-socialisti", ker bi ta termin lahko pokazal socializem v slabi luči), po tem, da je Amerika kriva za vse vojne in da povsod s svojimi agenti sproža grozljive situacije, državljanske vojne, da bi se "širil neoliberalizem" in "kapitalizem", po tem, da druge države praktično nimajo agentov in so to "teorije zarote", ki so, jasno, blodnje in neresnične govorice... Skratka, gre za ogromno število ljudi iz različnih skupin in različnih starostnih obdobij, večinoma živečih v zahodnih državah, v varnem zavetju kapitalističnega, bogatega sveta, z zagotovljeno svobodo govora in minimalnimi restrikcijami glede tega, kar omenjajo in širijo. Veliko število humanistov, univerzitetnih profesorjev, novinarjev in javnih delavcev je zelo naklonjeno temu.

Zelo pomembno pa je videti naslednje vzorce:
a. V teh skupinah prevladujejo antifašisti, levičarski aktivisti, socialisti, komunisti, ki zgodovino večinoma dojemajo kot nekaj, kar je ravno tako mitološko strukturirano kot katerakoli mitologija in se niso pripravljeni soočit s praktično nobenim novim dejstvom, ki nam jo je prinesla zgodovinska stroka in nova spoznanja po 2. svetovni vojni, še posebej pa v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih, približno od časa vzpostavitev opozicij v močnih socialističnih državah in od časa padca berlinskega zidu. Mnogo je novih ugotovitev glede tega, kako se je socialistična revolucija in po-revolucionarna dejavnost dogajala kot nenehno zatiranje ljudi in en največjih democidov v zgodovini človeštva (nemški nacionalni socializem pri tem ni štet), hkrati pa ta dejavnost ni bila omejena zgolj na Sovjetsko zvezo, temveč se je s pomočjo SZ širila tudi v druge države po Evropi, Afriki in Aziji. V teh democidih je v 20. stoletju bilo ubitih preko 250.000.000 ljudi, mnogi so bili žrtve lakote, mnogi direktnih pobojev in mučenj, mnogi pa so bili pobiti s palicami na poligonih smrti... Socializem med tem ni prinesel niti blagostanja, niti dejanskih premikov družbe v bolj bogato ali kakorkoli bolj svobodno družbo. Obratno: večina držav s socializmom je ostala na nivoju industrijske revolucije, nova "elita" je dosegala višje standarde zgolj v določenih specializiranih dejavnostih- npr. v izboljšavi vojaške industrije ali športnih rezultatov (mnogokrat s pomočjo nedovoljenih drog), ljudje pa so nemalokrat trpeli lakoto in splošno pomanjkanje vseh dobrin.
Zarota, ki se dogaja v tem smislu, je le nekakšna kontinuiteta in inercija marksističnega pranja možgan velikim množicam- bodisi tem, ki so živeli v socializmu in so poleg pavlovega refleksa (ko so dobili pohvalo za vsak prispevek k utrjevanju socializma) pridobili še stockholmski sindrom, saj so bili nekakšni sužnji in zaporniki hkrati... ali pa tistim, ki so živeli na zahodu in so jim na humanističnih univerzah prali glavo z marksističnimi/ postmodernističnimi tezami o socialnih nepravičnostih in raznih "nujnih" redistribucijah moči ter kapitala...

b. V teh skupinah imajo posebej pomembno vlogo tujci (priseljenci 1., 2., včasih 3. generacije in dokaj pomembno tudi Judje, ki so pri tem nesorazmerno številčno zastopani glede na odstotek prebivalstva in precejšen del jih z vnemo zagovarja multikulturno družbo kot edino možno - v tem linku Barbara Specter (vodja centra Paidea) celo napoveduje, da se Evropa mora preleviti v multikulturno družbo, saj sicer "ne bo preživela".
Pri tem se pojavljajo tudi zelo vplivni in bogati ljudje (zanimivo je, da so tu spet nesorazmerno številčno zastopani Judje in zelo pomembno je, da to pogledamo neobremenjeno in brez vnaprejšnje obsodbe ali strahu pred obtožbami za "antisemitizem". Ker imam sam (tudi) judovske prednike, nimam prav nobenega razloga za kakšen antisemitizem in prav tako ne gojim nobene zamere do Judov- kvečjemu obratno, imam jih za zelo sposobne ljudi, ki večinoma tudi sicer nadpovprečno prispevajo k znanosti, umetnosti in bogastvu v splošnem smislu... Izrael pa, za razliko od mnogih antifašistov, vidim kot edino kolikor toliko delujočo demokracijo med večinoma diktatorskimi in totalitarnimi državami).
Pomembno je videti, da gre pri tej tezi za že omenjeno vlogo Hamiltonovega zakona- torej večje skrbi za svoje kot za tuje osebe in tudi za to, da imajo Judje kot večni tujci večjo nezaupljivost do gostiteljskih narodov na zahodu kot do svojih semitskih "sorodnikov" arabcev.
V dokaj novem filmu z naslovom Hannah Arendt  lahko vidimo nekaj zgodovinskih dejstev, ki odlično prikažejo prav tisti del "zarotniške" usode, ki jo imamo za manj možno, je pa skoraj najbolj vplivna in najbolj močno zaveže ljudi, saj si ne upamo biti proti, ko je zarota potegnila vase dovolj ljudi, da smo v manjšini... In v tem filmu Arendtova da prednost skanju resnice pred svojo etnično pripadnostjo in celo pred prijatelje.. In to je dovolj, da jo njeni judovski prijatelji "odrežejo" in dovolj, da ji onemogočijo pojavljanje v medijih...
Ko torej gledamo dogajanje in vlogo Judov pri vabljenju islama v Evropo in ZDA, imejmo v mislih, da je "zarotnikov" lahko res malo in se najbrž dokaj redko pojavljajo v medijih (tu naj omenim Sorosa, ki se je začel pojavljati v medijih neposredno in skozi svoje tekste povsem eksplicitno pove, kaj točno hoče. Npr. na spletni strani "Project sydicate", ki jo tudi financira, je njegov članek, ki je ob začetku krize skoraj povsem natančno opredelil to, kar je potem nemška kanclerka oziroma nemška politika izvedla.
Pri tem moramo imeti v mislih, da gre za enega najbogatejših zemljanov, ki ima po celotnem svetu razpredeno mrežo svojih "nevladnih organizacij", s katerimi dodobra vpliva tako na lokalno politiko, preko svojih zvez v ZDA in seveda tudi s svojim velikim kapitalom pa je tako rekoč "king-maker" (njegova vloga pri izvolitvi Obame je bila vsekakor pomembna).
Tudi v ZDA se judovski prebivalci zavzemajo in z veliko vnemo vplivajo na politiko odprtih mej ter uvozu velikega števila migrantov. Podatek, da se je 1200 rabinov dogovorilo in apeliralo na politike v Washingtonu naj ne omejijo števila sprejetih beguncev, že sam pove ogromno.
Ko se torej pogovarjamo z Judi o te zadevah, sem prepričan, da pri tako velikem številu ljudi in pri taki razporejenosti po svetu ne more priti do vsesplošne "konspiracije", pri kateri bi kar vsi Judje sodelovali na slepo, kot bi bili brez svojega mnenja. Imam pa vseeno občutek, da se njihov občutek, da so v deželi "tujci" in to, da se ne morejo identificirati z "gostiteljskim" narodom (goyim), seveda pozna v njihovih političnih in drugih preferencah. Torej za večino niti ne moremo iskati nekakšnega "interesa" pri tem. Mnogim je ta interes preprost občutek, da gre za soljudi in da jih pri tem ne smemo pustiti na cedilu. Mnogi o tem niti ne razmišljajo...
Se še spomnite prispodobe o "špricanju"? Večini ni do tega, da bi jih lastni ljudje zmerjali in imeli za izdajalce...

c. V nekaterih medijih ali objavah se pojavljajo teze, da je konspirativno delovanje in prispevek k množičnosti migracij predvsem stvar Rusov in njihovih agentov po bližnjem vzhodu in Evropi.. Ta "teorija" bi lahko bila prav tako zelo možna glede na stanje, v katerem celotna Evropa podpira sankcije proti Rusiji zaradi njihove zasedbe Krima in vzhodne Ukrajine. Smisel takega delovanja Rusije bi bil torej predvsem v tem, da se Evropa oslabi in se bolj ukvarja v medijskem smislu z migranti ter terorizmom, manj pa z rusko prisotnostjo v Ukrajini.
Ta teorija je vsekakor močno utrjena tudi na dokaj razvidnem dejstvu, da je Putin samodržec in ima večinoma precej diktatorski slog vladanja, pri katerem praktično ni opozicije.
Vendar se pri tej teoriji konspirativno dogajanje tako zelo umakne v neznanke, da je že podobno tistim konspirativnim teorijam, ki govorijo o skrivanju neznanih letečih predmetov ameriške CIA-e. Namreč pri tej teoriji se obtožbe med Rusijo in ZDA (in NATO) kar vrstijo, zelo malo je neposrednih "dokazov" ali vsaj takih tekstov, kjer bi lahko razkrili neko skrito rusko vpletanje, čeravno je to seveda lahko tudi varljivo. Namreč že do zdaj so večino konspirativnih teorij inspirirale ZDA in njihove relativno mlade tajne službe (CIA je bila ustanovljena v času 2. svetovne vojne), Rusijo ali prejšnjo SZ, ki je dejansko imela eno najbolj razvejanih tajnih služb in so preko njih vplivali na celoten svet, pa so v zahodnih medijih in med evropsko inteligenco ves čas namerno spregledovali ali pa celo aktivno podpirali v njihovem vnašanju socialističnih idej v zahodno družbo... Pri tem je seveda znana vloga Sartre-a ali Gide-a pa tudi mnogih drugih intelektualcev, profesorjev in medijskih obrazov, kar pa še ne pomeni, da je današnja smer ruskega vpliva enako usmerjena. Kajti Putin pri svoji restavraciji moči Rusije v ruski družbi utrjuje stare komunistične obrazce le tam, kjer gre za razmerja elite do "malega človeka" (torej v področju, ki ni niti malo "komunistično", temveč je bilo vzpostavljeno že v času cesarstva in se ni v ničemer spremenilo tudi takoj po sami izvedbi revolucije). Le da v teh utrditvah razmerij elite do navadnih ljudi ni več toliko krutosti in neusmiljenih pobojev, taborišč in drugih oblik terorja države.
Putin pri tem ves čas izkorišča pravoslavno cerkev kot zaveznika v menjavi kulta. Lahko, da je prav ta menjava kulta, (ko kult ni več usmerjen v komunistično utopijo in v kult osebnosti velikih ideologov, temveč se počasi, morda prepočasi, obrača nazaj k pravoslavju) prepričala tudi Solženjicina, da je podpiral Putinove reforme, saj bi to v dolgoročnem smislu pomenilo počasno prehajanje v mnogo bolj tradicionalne oblike delovanja tako velike države in s tem vsekakor povečanje osebne svobode in odpiranje bolj smiselne perspektive glede prihodnosti ruske države in naroda.